Poklic zakonca

Zakon je v Stari zavezi naravna zveza med moškim in žensko, saj svetopisemsko besedilo pravi, da je Bog človeka, ko ga je ustvaril, naredil kot moškega in žensko (Prim 1 Mz 1, 27). Je tudi ustanova, ki je izrecno omenjena kot tista, ki jo je Bog hotel: »Ni dobro za človeka, da je sam, naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal žene in bosta eno telo« (1 Mz 2, 24). 

Skozi zgodovino pa je človek popačil sveto in lepo podobo zakonske zveze, zato je Jezus pojmovanje zakona »vrnil na začetek«, k Božji zamisli: mož in žena sta eno, njuna skupnost je neločljiva (Mt 19,6), saj ju je združil Bog. Če izhajamo iz te predpostavke, dobi pojmovanje zakona popolnoma drugačne razsežnosti. Po takem pojmovanju zakon ni ekonomska zveza med dvema, niti par dveh zaljubljenih, ki sta skupaj samo zato, ker sta si všeč, ampak zato, ker sta v ta stan poklicana. Zakon je ena od poti svetosti, in sicer najpogostejša.

Je eden izmed sedmih zakramentov, torej nekaj posvečenega, svetega. Med zakoncema, ki sta si podarila ta zakrament, je po veri navzoč živi Bog. On, vedno navzoč, zvest, nevsiljiv, jima pomaga živeti bistvene vrednote zakona: medsebojno ljubezen in podarjanje te ljubezni novim bitjem. Za tako odgovorno nalogo je gotovo potrebna poklicanost.Vsaka poklicanost pa zahteva tudi odločitev in odgovor, ki nista dana samo v trenutnem navdušenju ampak se obnavljata iz dneva v dan.