Zgodi se, da kandidatu, ki čuti duhovniški poklic, zmanjka poguma pri odločilnem koraku, ko se je treba odločiti za vstop. Tudi zaradi strahu pred novim ali neznanim, ker ne ve kaj ga čaka. Zato bomo skušali tukaj posredovati nekaj pojasnil ali razlage, kako poteka vstop in priprava na duhovniški poklic.
1. Vsakega kandidata na področju lastne (nad)škofije sprejme domači (nad)škof. Najbolj praktično pa je, da se kandidat najprej obrne na domačega župnika, saj ga večinoma pozna in mu lažje zaupa. Ta mu bo pomagal stopiti v stik s škofom in urediti vse potrebne dokumente: krstni, birmski in samski list, potrdilo o opravljeni maturi, priporoča se tudi zdravstveno spričevalo. Poleg tega kandidat napiše lastnoročno napisan življenjepis in prošnjo v kateri pojasni svojo željo, da bi postal duhovnik. (Nad)škof nato kandidata povabi na osebni razgovor po katerem presodi ali je ta primeren in izpolnjuje vse pogoje za sprejem. Če je (nad)škof kandidata sprejel, ga napoti v bogoslovno semenišče, hišo kjer poteka oblikovanje bodočih duhovnikov.
2. Oblikovanje bodočih duhovnikov traja najmanj šest let. Toliko namreč traja študij na Teološki fakulteti. Kandidati se morajo vpisati v »Enoviti magistrski študijski program Teologija«, ki je potrjen od Kongregacije za katoliško vzgojo in se zahteva za vse duhovniške kandidate kot pogoj za posvečenje. Za vpis morajo kandidati izpolnjevati potrebne pogoje: opravljeno splošno maturo ali opravljen peti predmet ob poklicni maturi. Teološka fakulteta prek tega nudi kandidatu nujno intelektualno oblikovanje. (O tem več na njihovi spletni strani, tukaj).
3. Za kandidate za škofijske duhovnike je obvezno tudi večletno bivanje v bogoslovnem semenišču, kjer se v glavnem vrši človeško in duhovno oblikovanje. Zato v času študija kandidati (bogoslovci ali semeniščniki) bivajo v vzgojni skupnosti, ki jo vodi ravnatelj (ali rektor). Za duhovno življenje skrbi duhovni voditelj (ali spiritual). Pomagajo pa lahko še drugi: študijski prefekt, osebni duhovni spremljevalci. V Sloveniji trenutno deluje samo eno, ljubljansko bogoslovno semenišče, v katerem se vzgajajo bogoslovci iz vseh škofij v Sloveniji. (Več o tem na njihovi spletni strani, tukaj).
4. Pastoralno oblikovanje ali priprava na duhovniško delo se v glavnem vrši v različnih oblikah pastoralne prakse. To pomeni, da se kandidati na župnijah in drugih okoljih učijo praktičnega dela, ki jih bo kasneje čakalo kot duhovnike.
5. Kako je oblikovanje sestavljeno skozi leta? Prvi dve leti sta na fakulteti namenjeni predvsem študiju filozofije, Svetega pisma in cerkvene zgodovine. V bogoslovnem semenišču pa sta prvi dve leti namenjeni razločevanju poklicanosti in utrjevanju duhovnega življenja. V prvem letniku je poudarek na uvajanju v molitev in v Božjo besedo, zato bogoslovci prejmejo tudi prvo cerkveno službo, to je službo bralca Božje besede pri bogoslužju. Po drugem letniku, ko so duhovniško pot že bolj spoznali, naj bi se dokončno odločiti ali je ta pot res njihovo življenjsko poslanstvo. V tretjem letniku se na fakulteti začne študij teoloških znanosti, kandidati pa prejmejo drugo službo, službo mašnega pomočnika, s katero se že bolj približajo oltarju in duhovniški službi. Poudarek je na evharistiji. V četrtem letniku hodijo bogoslovci med vikendi na pastoralno prakso na različne župnije. V petem letniku jih čaka pisanje diplomske naloge in priprava na diakonsko službo, ki jo prejmejo v začetku šestega letnika. To je zadnji, tako imenovani pastoralni letnik, ko so diakoni približno polovico časa na župniji, drugo polovico pa na fakulteti, kjer študirajo bolj praktične stvari v zvezi z duhovniškim delom. Po končanem šestem letniku pa so, navadno 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla, posvečeni v duhovnike. Z avgustom pa so kot novomašniki postavljeni na prva delovna mesta na župnijah.
Vlado Bizjak