Bog se v velikodušnosti ne da prekositi
Redovni poklic je čisti Božji dar.
Tisti, ki ga je prejel, se tega dobro zaveda.
Tako je tudi z mojim poklicem: bil mi je darovan.
Še vedno me to navdaja z velikim – lahko celo rečem z vedno večjim – čudenjem. Zakaj ravno meni in ne komu drugemu?
Živela sem v verni družini, kjer je imel Bog središčno mesto. Dan za dnem sem vpijala vase tisto ljubezen, ki ji je tuja vsaka sebičnost, ki pozablja nase in se zna darovati, žrtvovati. Tega so nas starši s svojim močnim zgledom dan za dnem učili ter nam bili velik vzor zvestobe in predanosti Bogu in Cerkvi.
Blagrujem te. Izbrala si si najboljšo pot.
V odločilnih gimnazijskih letih mi je dal Bog na pot profesorico slovenščine Lojzko Brus, ki je bila dijakom prava duhovna mati in vzgojiteljica in nam je s svojo osebnostjo svetila kot močan svetilnik. Vedeli smo, da je verna in smo občudovali njeno neuklonljivo držo, ko je zaradi svojega verskega prepričanja morala mnogo trpeti. Njej sem najprej povedala, da sem se odločila za redovno življenje. Čeprav je upala, da bom šla na slavistiko, se je te moje odločitve izredno razveselila. Kmalu po mojem odhodu v samostan je težko zbolela. V njenem zadnjem pismu je med drugim je zapisala: »Blagrujem te. Izbrala si si najboljšo pot. Vsak dan boš blizu Najsvetejšemu…O, spomni se me v tistih svojih najintimnejših trenutkih, takrat, ko boš najsrečnejša, Bogu najbližja..« Kmalu nato je umrla.
Gospodov klic po darovanju v redovnem življenju sem začutila, ko sem bila še prav majhna. Če me je kdo kot otroka spraševal, kaj bom, ko bom velika, sem odgovarjala: redovnica ali učiteljica. Oboje me je silno privlačilo, oboje je raslo z menoj. Nisem pa vedela, da sem lahko istočasno oboje. Redovnic v tistem času sploh nismo videli, saj so bile preganjane.
Trenutki samote pred tabernakljem so bili zame nepopisni
Pri zorenju mojega poklica sta bila najbolj odločilna dva dejavnika: evharistija in Marija. Takrat je bil pri nas za župnika g. Vinko Kobal, ki nas je znal na različne načine navduševati za evharistično življenje in češčenje Božje Matere. Že v osnovni šoli sem vsak dan hodila k sv. maši in sv. obhajilu. Brez vsakdanjega obhajila nisem mogla več živeti Ko sem odšla v gimnazijo in sem morala že zgodaj zjutraj na vlak, se je pojavilo vprašanje obhajila. Kako sedaj? G. Kobal je takoj rešil težavo. Ker je on ob prihodu v našo župnijo vpeljal navado, da smo se vsak večer v cerkvi zbirali k molitvi rožnega venca, mi je predlagal, da mi po končani molitvi podeli sv. obhajilo. Da sem imela dovolj časa za zahvalo, mi je pustil ključ, da sem sama zaklenila cerkev. Trenutki samote pred tabernakljem so bili zame nepopisni. Tu se je vse bolj jasno začrtavala moja prihodnost v nepremagljivem hrepenenju, da bi se vsa darovala Gospodu.
Sledila sem Božjemu klicu
Odločilen vpliv pri mojem odločanju je imela tudi Marija. Komaj sem začela izgovarjati prve besede, me je mama že naučila lepo molitev k Svetogorski Materi Božji. Prav posebno Marijino pomoč sem čutila v gimnazijskih letih. Z njeno materinsko pomočjo se je moj poklic prečiščeval v preizkušnjah in vedno bolj zorel. Z vstopom v samostan sem dokončno darovala Gospodu tudi veliko željo po pedagoškem delu. Sledila sem Božjemu klicu, ne vedoč, kam pravzaprav grem. Vedela sem samo to, da se hočem darovati Gospodu, vse drugo me ni zanimalo. A Gospod se nikoli ne da v velikodušnosti prekositi. Ko sem popolnoma vse darovala, mi je Gospod stokratno povrnil. Pripeljal me je v redovno družino, katere namen je prav vzgoja in poučevanje mladine, omogočen mi je bil študij in nato apostolsko poslanstvo, oznanjevanje, kateheza, delo z mladimi.
Pomembno je le to, da vse delaš iz ljubezni
V redovnem življenju ima prvenstvo popolna posvetitev Bogu; ni pomembno, kje si, kaj delaš, pomembno je le to, da vse delaš iz ljubezni do Boga in z ljubeznijo, ki se zna darovati do konca. Vse mine, ostaja samo ljubezen, ki se daruje.