Moje ime je Tone (Anton) Kunstelj. Po poklicu sem zdravnik, specialist pediater, od pomladi 2012 v pokoju. Poročen sem 43 let, z ženo imava štiri hčerke in (zaenkrat) osem vnukov/vnukinj.

S cerkvijo sem povezan od mojega najzgodnejšega otroštva. Ministrirati sem začel pri šestih ali sedmih letih in končal pri kakih trinajstih ali štirinajstih letih. Pri sedemnajstih sem pričel peti v domačem župnijskem pevskem zboru in cerkveni pevec sem še danes. Tudi kot študent sem bil aktiven pri Medškofijskem odboru za študente, trikrat sem bil za petletno obdobje imenovan za člana Škofijskega pastoralnega sveta (ŠPS). Od leta 1976 predavam kot zdravnik na tečajih priprave na zakon, od leta 1985 dalje sem kot gost sodeloval na več kot 300 ljudskih misijonih po skoraj vsej Sloveniji.

V moji sedanji župniji, kjer živim od leta 1976, sem okoli leta 1982 postal bralec beril, okoli leta 1996 pa še izredni delivec sv. obhajila. Pred nekaj leti me je moj tedaj štiriletni vnuk vprašal: »Dedi, pa kako to, da ti toliko pomagaš patrom?«

Prvič sem na službo stalnega diakona bežno pomislil že pred kakimi petindvajsetimi leti, ko je bil za diakona posvečen eden prvih stalnih diakonov v slovenski cerkvi. Naslednjič sem na to pomislil nekje okoli leta 2000, in se, ker sem vedel, da je to pogoj, vpisal na Teološko pastoralno šolo. Pa se je tedaj vse skupaj končalo, predno se je sploh dobro začelo, saj so bila predavanja ob petkih popoldne, jaz pa sem ali dežuren v službi ali pa na kakem misijonu. Kaka tri leta kasneje pa me je moj župnik presenetil z vprašanjem če bi šel za diakona. Kar hitro sem mu dal pritrdilen odgovor, tedaj se mi je že nekaj sanjalo kaj naj bi ta služba bila. Manjkala pa je še ena majhna, dokončna spodbuda, saj se od tistega prvega vprašanja dalje najprej ni zgodilo nič. Vmes je bila leta 2004 posvečena skupina diakonov iz treh ljubljanskih frančiškanskih župnij, četrta, moja župnija pa ni bila zastopana.
Ker sem bil v letih 1995-2005 član ŠPS sem redno prejemal Škofijska sporočila, nekakšen »uradni list« slovenskih škofij. In tam je bilo februarja 2006 objavljeno, da se bo tisto leto začela priprava stalnih diakonov. In takrat sem se dokončno odločil, napisal prošnjo mojemu škofu ordinariju, zbral še ostale dokumente, moje župnik pa mi je napisal »moralno-politično spričevalo« o moji primernosti za diakonsko službo.

Prvo leto se je skupina bodočih stalnih diakonov zbirala enkrat mesečno na Brezjah, to je bilo leto razločevanja in našega razmisleka o diakonski službi. Prvo predavanje, ki smo ga poslušali na Brezjah je bilo utemeljeno na Sv. Pismu stare zaveze, o poklicanosti! Temu (po)klicu smo se mi odzvali in ga povečini vsi že tudi dosegli. Dotlej smo imeli zelo podobne poti (so)delovanja v cerkvi, mislim, da smo bil skoraj vsi tudi izredni delivci obhajil.

V naslednjih treh letih smo delali Teološko pastoralno šolo, vsaj dva letnika, in se še naprej redno enkrat mesečno zbirali na Brezjah. Ta predavanja so bila na eni strani dopolnilo k našemu teološkemu izobraževanju, predvsem v zadnjem tretjem letu (oziroma skupaj v četrtem letu) priprave, ker so nam za to leto določili še dodatnih pet teoloških področij, kjer smo snov zajeli nekoliko bolj na globoko in polagali tudi poseben izpit iz teh petih področij. Vsaj deloma so bila srečanja na Brezjah praktično usmerjena, ko smo poslušali predavanja o umetnosti pridiganja (tega nas je bilo povečini vse najbolj strah), vsaj dvakrat pa so nam o svojem diakonskem delu in izkušnjah pričevali stalni diakoni iz skupine, ki je bila posvečena nekaj let pred nami. Naj dodam, da smo vsako od prvih treh let priprav zaključili z duhovnimi vajami v vikend obliki, vsakokrat na Oazi miru (Ljubelj), skupaj z ženami. Naše žene so bile namreč povabljene k vsem predavanjem na Brezjah in seveda vsem duhovnim vajam.

Četrto leto priprav smo zaključili s petdnevnimi duhovnimi vajami na Mirenskem gradu, skupaj z bogoslovci – bodočimi diakoni, ki so bili tedaj na začetku zadnjega, šestega letnika teološke fakultete.

Ko smo se vsa štiri leta zbirali na Brezjah, sem se vedno, pogosto skupaj z ženo, ustavil pred Marijino milostno podobo s prošnjo k Mariji, da bi res dosegel poklic stalnega diakona. Še toliko bolj, ker sem imel v prvem letu, letu razločevanja, zelo resno zdravstveno težavo. Tudi danes mi diakonski poklic pomeni izredno veliko. Večkrat sem pri sebi razmišljal ali je bil to klic, ki ga v mladosti nisem jasno slišal, klic po duhovniškem poklicu? Je bilo to kako prikrito hrepenenje po službi oltarju in Bogu, ki se je lahko sedaj uresničilo na ta način? Morda, a vem, da sva z ženo štirideset let preživela v dobrem zakonu, ki še sedaj traja, da sva dala življenje štirim hčerkam, torej me je Bog tedaj poklical v zakonsko življenje in ne v duhovniški poklic.

Ob posvečenju novembra 2010 sem imel pred seboj še skoraj dve leti aktivne službe, ki sicer pomeni pretežno dopoldansko službo, še vedno pa tudi kakih štiri ali pet (poleti do osem) dežurstev mesečno. Z mojim župnikom sva se takoj po posvečenju dogovorila, da bom prvo leto sodeloval le pri liturgiji. Diakoniram pri nedeljskih mašah, ob torkih izpostavim Najsvetejše, zmolim litanije Sv. Antona (živim in diakoniram v župniji Sv. Antona Padovanskega) in dam na koncu blagoslov z Najsvetejšim. Približno trikrat na mesec imam pridigo. Doslej sem imel nekaj krstov, med njimi krst mojega najmlajšega vnuka. Velika posebnost je bila, da sem enkrat prisostvoval sklenitvi cerkvene poroke (laiško izraženo sem ju poročil), mašo je tedaj seveda daroval naš župnik.

Kake tri tedne pred posvečenjem sem se pri glavnih dveh (od šestih nedeljskih) maš predstavil vernikom naše župnije, kot bodoči diakon. Prej so me poznali kot delivca obhajila, za mojo pripravo na diakonsko službo so vedeli le redki. V šali sem dejal, da sem doslej imel dva šefa, Boga in ženo, kot diakon dobim še nova dva, škofa in župnika.

Diakoni obljubimo pokorščino tudi škofu, čeprav naj bi žena ostala na prvem mestu. Tako je del diakonske službe tudi asistenca (služba) pri nadškofovih mašah v ljubljanski stolnici in za Veliki šmaren na Brezjah. Za to službo pridemo na vrsto nekajkrat letno.

Z novim letom bom pričel hoditi v Dom upokojencev in prinašal Najsvetejše našim ostarelim v tem domu. Po upokojitvi me verjetno čaka še prinašanje obhajila bolnikom na dom po naši fari in morda še kaj drugega. Doslej še nisem opravljal obredov pri pogrebih, to me gotovo še čaka. Ostalo pustimo v premislek mojemu župniku in Bogu!