Poklicani za služenje

Poklicanost v službo stalnega diakona sem začutil pred približno 10 leti. V sebi sem nekako čutil, da bi lahko tudi kot poročen mož, ki lahko prejme zakrament svetega reda prve stopnje, veliko naredil v Cerkvi. To poklicanost sem bolj razumel ob povabilu domačega župnika.

V začetku mi ni bilo najbolj jasno kako biti mož in biti diakon. Pojavljalo se mi je tudi vprašanje, kako bom zmogel opravljati dva poklica, hoditi v službo in biti vedno na razpolago kot diakon.

Odziv na ta klic je bil plah. Kljub temu, da sem kot otrok želel postati duhovnik, sem sedaj malo podvomil. Ali bom zmogel, ali bom dovolj močan, ali bom kot diakon zmogel dati vse to, kar se bo od mene pričakovalo? Še bolj me je mučil študij. Pri svojih 33 letih si skoraj nisem več upal vstopiti v učilnico in se znova učiti. Toda Bog mi je pomagal.

Na začetku si nisem upal povedati svojim domačim. Ko me je župnik povabil naj o tem premislim, sem kar nekaj časa premišljeval. Na koncu, tik preden sem župniku povedal, da se bom odzval temu povabilu, temu klicu, sem povedal tudi ženi. V začetku ji ni bilo vseeno. Tudi ona ni vedela kaj to pomeni zame in za družino. Ker sem moral do škofa prinesti tudi ženino privolitev z njenim podpisom, da se ona s tem strinja, mi je to žena tudi napisala za kar sem ji zelo hvaležen. Že takoj v začetku sem čutil njeno podporo, kar mi je veliko pomenilo. Otroci so se mi včasih nasmejali češ, ati bo pa tam spredaj kot župnik. Toda tudi v njih je bilo videti, da to sprejemajo kot del življenja.

Na poklic stalnega diakona sem se pripravljal 5 let. Takratni študij je zahteval 4 leta katehetsko pastoralno šolo z zaključno nalogo in dodatne strokovne izpite, ki sem jih opravljal zadnje leto. Zraven študija sem se redno, kolikor sem mogel, udeležil mesečne duhovne obnove v bogoslovju skupaj z bogoslovci. Ob petkih sem prišel v bogoslovje, tam prenočil in se v soboto popoldan vrnil domov. Vseh pet let sem se tudi udeležil, skupaj z bogoslovci, tedenskih duhovnih vaj v tišini, ki smo jih imeli v Nazarjah vedno v adventnem času. Enkrat mesečno pa sem se udeležil tudi srečanja pripravnikov na stalni diakonat na Brezjah. To srečanje je vodil p. Silvin Krajnc. Tukaj v Mariboru je vodil formacijo rektor mariborskega bogoslovja dr. Stanislav Slatinek pri katerem sem imel tudi redne pogovore. V času formacije sem imel tudi duhovnega voditelja.

Poklic stalnega diakona mi veliko pomeni. Če pogledam deset let nazaj, me je ta poklic zelo spremenil. Kljub obveznostim, ki jih ta poklic prinaša, nosim v sebi veliko veselje. Skupna družinska molitev je veliko bolj bogata. Večkrat skupaj molimo tudi brevir, ki smo ga diakoni dolžni moliti, saj smo to pri posvečenju tudi obljubili. Lahko rečem, da je poklic stalnega diakona privilegij, je blagoslov za družino. Srečen sem, ko molimo brevir, ko molim molitev Cerkve in v to molitev pridodam tudi svojo žrtev.

Danes kot diakon vršim svoje poslanstvo na večih krajih. Doma v župniji poučujem verouk, vodim ministrantsko skupino, ter pomagam župniku pri pastorali. Pomagam tudi g. župniku pri Sv. Ani pri pastoralnem delu. Tam poučujem tudi verouk. Vsak mesec se udeležim dekanijske rekolekcije, kjer sem zapisnikar. Sem tudi referent za ministrante za celo dekanijo. Udeležujem se tudi večjih slovesnosti, bodisi v stolnici ali drugod po župnijah. Moje poslanstvo pa najbolj vidim uresničeno v vsakdanjem življenju. Veliko si prizadevam za medsebojno spoštovanje, za medsebojno sožitje tako v službi kakor v župniji. Zloglasen sem kadar ljudje nespodobno govorijo. Najbolj uresničenega pa se vidim, ko obiščem bolne in ostarele doma ali po domovih za ostarele. Pri njih si vzamem čas, se z njimi pogovarjam, jim kaj povem, jih vzpodbujam itd. Vse to pa zmorem, ker mi dobri Bog daje vsak dan novih moči. Vsak dan znova prejemam milosti s katerimi krepim svojega duha. Brez njega ne moremo ničesar storiti. Bogu sem nadvse hvaležen, da me je poklical v to službo, da sem lahko ponižen služabnik, ki opravlja le svoje delo.