Mladostna leta

Odraščal sem v kmečki družini. V hiši je vladalo spoštovanje do staršev, znal sem ceniti in se Bogu zahvaliti za vsako dobljeno stvar. Posebno veselje sem doživljal ob nedeljah. Skupno s starši sem zahajal k sveti maši, večkrat ministriral, obiskoval verouk. Moja vera je tako temeljila na vzoru staršev, predvsem mame. Rad sem poslušal pričevanje očeta iz časa vojnih let, kajti v tem razburkanem času ga je - po njegovem trdnem prepričanju - spremljala Devica Marija. Vedno znova se ji je zaobljubljal in molil, prosil Jezusa za rešitev in bil uslišan. Mama mi je razlagala o romanjih v Marijina svetišča in o posebni ljubezni do nebeške Matere. Kot otrok sem vsako leto peš poromal v Marijino svetišče na Prihovo, kjer sem občudoval mogočno Marijino podobo, sveto mašo pa doživljal kot nekaj posebnega. Nebeško Mater sem večkrat prosil, naj pri svojem Sinu Jezusu Kristusu posreduje zame in vedno sem bil uslišan.

Božji dotiki

Naslednji resnejši Božji dotik sem doživel ob pripravi na zakon, na zakonskem tečaju v Zagorju. Temu dvigu so sledili novi padci, vendar sem po padcih vedno znova vstal; reševala me je vera in ljubezen do Marije in vstalega Kristusa.

V zgodnji mladosti sem želel postati duhovnik, pozneje se je ta želja izgubila. Z leti pa se je iskrica o duhovnem poklicu začela ponovno prebujati. V sebi sem začutil Božji klic, poglabljal sem svojo osebno molitev. Nekega dne mi je neka družina podarila Marijin kip. V novozgrajeni hiši sem si uredil molitveni oltarček, vsako jutro sem pokleknil pred podobo Matere in njenega Sina, se ji izročal, se Bogu zahvalil ter z molitvijo prosil za pomoč.

Stalni diakon

Pred desetimi leti sem se po posvetu z družino in dušnim pastirjem odločil, da poglobim svoje duhovno življenje, svojo osebno vero. Vpisal sem se v teološko pastoralno šolo. Poglobil sem svoj odnos z živim Bogom, najprej kot bralec in mašni pomočnik, kasneje pa sem bil sprejet v službo Cerkvi kot pripravnik za diakonat. To zaupano službo sem opravljal eno leto v župniji. Ob posvetitvi, 8. septembra 2000, sem si izbral geslo: "Gospod je moja luč in moja rešitev." Gospodova luč mi je zasvetila preko molitve, ljubezni in dobrih del in luč mi sveti na moji življenjski poti. Še vedno pa so mi v spodbudo škofove besede, izrečene ob diakonskem posvečenju: "Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni."