Molite zame, da bom svet duhovnik

Sem Damjan Mlinarič, rojen leta 1981 na Ptuju. Trenutno služim kot kaplan v župniji Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Rodil sem se mami Jelki in očetu Ivanu. Imam tudi sestro Matejo. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval v domačem kraju, nato pa sem se vpisal na fakulteto za računalništvo in informatiko v Mariboru.

Ker nisem bil vzgojen v veri, sem se velikokrat spraševal o smislu življenja. Tega globljega smisla nisem imel. Nisem vedel, zakaj živim, od kod je svet in kam grem. Živel sem za ta trenutek, za užitek, za ta svet, a počasi je postajalo vse skupaj vedno bolj prazno in pusto. Na srečo pa je v mojem življenju ravno v pravem trenutku prišlo do preobrata, ko je jeseni leta 2003 mene in še mojega prijatelja Damirja Džuro Vertuš povabil na Ložnico k duhovniku Zoranu Kodeli. Tam sem spoznal, da me Bog ljubi (in to čisto konkretno, ne samo teoretično), da mi odpušča moje grehe in da je dal zame življenje, da je zame plačal ceno. Ugotovil sem, da si odrešenja ne morem zaslužiti. To je bilo zame res nekaj pretresljivega in doživetega in od takrat moje življenje ni bilo nikoli več takšno kot prej.

Najprej sem začel prebirati knjigo avtorja Emilliena Tardifa Jezus me je poklical za svojo pričo. Kmalu pa sem začel brati tudi Sveto Pismo, moliti (to sam začutil kot potrebo, in ne kot prisilo), se učiti osnovnih molitvic, in že kmalu sem se začel pripravljati na katehumenat – uvajanje odraslih v krščansko življenje. Pri tem mi je veliko pomagala molitvena skupina, ki se je prav v tistem času osnovala na Ptuju. Ta mi je dajala moč, da sem lahko potem živel svoje krščansko življenje. Kmalu sem spoznal tudi skupino mladih Jezusova straža, ki mi je bila velika opora pri moji hoji za Kristusom. Na velikonočno vigilijo sem tako bil krščen v cerkvi sv. Jurija na Ptuju in prejel sveto obhajilo. To je bilo res nekaj posebnega in globokega. Takoj zatem smo odšli tudi v Medjugorje, kjer sem na poseben način doživel Marijino bližino in to, da me ona spremlja na moji poti. Takrat sem dobil tudi posebno veselje do molitve rožnega venca.

Vedno bolj pa je gorela v meni želja, da bi spoznal, kaj Bog želi od mene, kaj naj delam na tem svetu. In počasi, korak za korakom, mi je Bog po ljudeh, po Svetem pismu, po duhovniku, po raznih drugih znamenjih pokazal, da želi, da grem na pot posvečenega življenja. V tem času sem prejel še zakrament sv. birme ter počasi začel hoditi k maši ne samo ob nedeljah, ampak tudi večkrat med tednom. Nekako sem začel prepoznavati, da če sprejmem načrt, ki ga ima Bog zame, bom najbolj srečen, najbolj blagoslovljen sam in da bom hkrati lahko tako največ storil tudi za druge ljudi. Tako sem vedno bolj hrepenel in vse jasneje sem videl, da je moja pot ta, da grem v bogoslovje. Seveda so se ob tem pojavljale tudi težave in preizkušnje, vendar sem na srečo imel kar nekaj prijateljev, ki so mi stali ob strani in mi pomagali.

Tako so tudi vsa ta leta bogoslovja res bila izredno bogata, veliko sem se naučil, veliko prejel in sem res Bogu hvaležen za vse, kar dela v mojem življenju. Lahko samo potrdim Jezusove besede: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 7, 7-8).

Iskreno vas prosim, da molite zame, da bi res služil ljudem v vsej polnosti, da bom res  svet duhovnik.