Gospod, pokaži mi pot, po kateri naj hodim.

Preden bom razkril nekaj utrinkov iz svojega življenja, naj se na kratko predstavim. Sem Danijel, doma iz okolice Gornje Radgone. Duhovnik sem že šesto leto. Dve leti sem bil kaplan v župniji Maribor – Pobrežje, sedaj pa četrto leto službujem na mariborski nadškofiji kot škofijski tajnik.

Ko se danes oziram na prehojeno življenjsko pot in se sprašujem, kje je bil tisti trenutek, ko sem zaslišal Gospodov klic, ugotavljam, da so bili to čisto preprosti, na prvi pogled nepomembni dogodki, ki so pozneje v mojem življenju odigrali pomembno vlogo. Lahko bi jih primerjal markacijam, ki so mi kazale pot in usmerjale moj življenjski korak na pot duhovništva. Pričujoči sestavek bi bil predolg, če bi se hotel zaustaviti ob vseh markacijah. Med množico markacij so nekatere, ki bolj izstopajo, ki bolj žarijo; ob teh se bom ustavil.

Izhajam iz povprečno verne družine. Največjo skrb za versko življenje v naši družini je imela sedaj že pokojna babica. Bila je globoko verna žena in prava animatorka za družinsko molitev ter redni obisk nedeljskih svetih maš. S svojo pokončno držo kristjanke je vse družinske člane spodbujala h krščanskemu življenju in skrbela, da vera v naši družini ni zamrla. Danes sem prepričan, da je bila ona prvi kažipot, ki me je usmeril k hoji po poti vere in duhovništva.

Drugi pomemben kažipot v mojem življenju so bili duhovniki, ki so delovali v radgonski župniji. Spomnim se nekdanjega, sedaj že pokojnega župnika in dekana Franca Puncerja in njegovih kaplanov; kako radi in redno so obiskovali družine po župnijah in velikokrat obiskali tudi našo družino! Eden od tovrstnih obiskov mi je ostal na poseben način v spominu. Na dvorišče je zapeljal avto. »Joj, župnik je!« je vzkliknil nekdo od domačih. Zbrali smo se okrog domače mize in kramljali v prijetnem vzdušju. Tudi otroci smo morali za nekaj časa pustiti ob strani otroške obveznosti in se pridružiti omizju. O čem so tekli pogovori, se ne spomnim. Spomnim se le, da sem takoj po obisku stekel k domači češnji. Bil je junij, čas zrelih češenj. Kot običajno sem tudi tokrat splezal na drevo in si kar z drevesa postregel s češnjami. Škorci, ki so jo ves čas pridno skubili, so se vsaj tokrat za nekaj časa umaknili. Med tem, ko sem plezal po drevesu in iskal veje z največ in najlepšimi češnjami, so mi po glavi rojile nevsakdanje misli. Razmišljal sem o duhovnikih. Tako veličastna in lepa se mi je zdela njihova služba! Pa saj ne vem prav, zakaj sem jo tako občudoval, toda v meni se je porodila tiha želja ali prva simpatija, da bi bil tudi sam duhovnik. Spomnim se zbeganih misli v glavi, saj mi takrat še niti približno ni bilo jasno, kako sploh lahko nekdo postane duhovnik.

Še enega dogodka v povezavi z duhovniki se spominjam iz otroških dni. Sosednja radenska župnija je dobila novo cerkev, posvečeno slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu. Nekega dne, verjetno je bilo nedeljsko popoldne, smo se v krogu družine z avtom odpravili pogledat novo radensko cerkev. Bila je drugačna, moderna, za moje dotedanje predstave o cerkvah nenavadna. Še posebej sem se čudil zvoniku, ki ni imel strehe; zvonik radgonske cerkve pa je imel tako mogočno streho s križem na vrhu. Vstopili smo v cerkev in si jo ogledovali. Med občudovanjem nenavadne arhitekture je vstopil v cerkev neki duhovnik. Ali je bil to radenski župnik ali kaplan, tega se več ne spomnim. Prijazno nas je ogovoril in vprašal, od kod prihajamo. Med pogovorom je pozornost usmeril tudi name in na mojega tri leta starejšega brata. »Joj, od vaju bi pa lahko eden postal duhovnik,« naju je ogovoril in nadaljeval: »Ali obljubita, da bo eden duhovnik?« Midva sva seveda junaško obljubila. Zunaj cerkve pa sva drug drugega prepričevala: »Jaz ne bom, ti boš!« Verbalni dvoboj sva prepustila prihodnosti in kot kaže je spolnitev obljube padla na mlajšega.

Ko govorim o duhovnikih, ki so mi bili pomemben kažipot v življenju, ne morem mimo župnika Andreja Zrima in njegovih kaplanov. Andrej Zrim je zavzel mesto župnika potem, ko se je dotedanji župnik in dekan Franc Puncer umaknil in stopil v pokoj. Čeprav so menjave duhovnikov neprijetne, sem se novega župnika in kaplana hitro navadil in ju sprejel. Bil sem v šestem razredu in sem redno ministriral pri nedeljskih svetih mašah, včasih pa tudi med tednom. Župnik me je imel priložnost dobro spoznati, saj me je od šestega do osmega razreda učil verouk; videvala sva se pri mašah pa tudi takrat, ko sem večkrat tedensko hodil na kor vadit orgle.

Osnovna šola se je bližala h koncu. Treba se je bilo odločiti, kam naprej. Župnik me je vabil, naj vstopim v Slomškovo dijaško semenišče v Mariboru, meni pa ni bilo preveč do tega. Ko pa mu je uspelo nagovoriti za semenišče mojega najboljšega prijatelja, sem šel z malo več poguma tudi jaz. Ob vstopu v malo semenišče sem si pri sebi mislil: »Tukaj notri so sami svetniki, jaz bom verjetno med njimi največji huligan.« Ta predstava se je kmalu razblinila. Fantje, ki so bivali v semenišču, niso bili pretirano bolj pobožni od mene in prav tako so znali kakšno ušpičiti. Še posebej so si radi privoščili nas »fazane«; tako so namreč klicali prvo letnike.

Obdobje srednješolskih dni in bivanje v malem semenišču so bila najlepša leta. Nastale so nove prijateljske vezi. Vedno bolj pa se je v meni utrjevala tudi prijateljska vez z Bogom. Ko sem se v mislih in notranji fantaziji oziral v prihodnost in gledal sebe, enkrat v vlogi družinskega očeta, drugič v vlogi duhovnika, sem imel občutek, da mi je slednja bolj pisana na kožo. Kljub temu je bilo v meni kar nekaj negotovosti. Notranji nemiri in boji so se umirili, ko sem si rekel: »V bogoslovje grem«! Te moje odločitve je bila nad vse vesela moja babica, čeprav tega navzven ni nikoli pretirano kazala. Raje je zame molila s prošnjo k Bogu, da bi vztrajal na začeti poti.

Bogoslovska leta so bila polna raznoraznih doživetij, vzponov in padcev. Ob vodstvu, predvsem pa ob sobratih bogoslovcih sem se brusil in oblikoval v to kar danes sem. Pri oblikovanju samopodobe in duhovni rasti mi je zvesto stal ob strani spiritual France Zupančič, ki je bil hkrati tudi moj duhovni voditelj. Na njem sem občudoval vedrega duha, življenjsko preprostost in veselje. Še danes ga vidim pred očmi, kako je večkrat stisnil pesti, se nasmejal in dejal: »Kar korajžno naprej!«

Šest let bivanja v bogoslovju se sliši kar veliko, minejo pa zelo hitro. Ko se je bivanje v bogoslovju krepko prevesilo v drugo polovico, so se v moji notranjosti spet pojavili dvomi. Ali je res to tista pot, ki si jo želim, ali ne bi raje poskusil kaj drugega? Ali sem res že pripravljen? Takšne in podobne misli so mi rojile po glavi. Obrniti se tik pod vrhom? To pa že ne! To bi bilo slabo! »Gospod s tolikimi znamenji si me spremljal, tolikokrat potrdil, da sem na pravi poti, sedaj sem tukaj. Tvoj sem. V meni je želja, da bi izpolnil tvojo voljo. Še vedno sem poln slabosti, upam, da si boš mogel z menoj kaj pomagati.« Predal sem se Božjim rokam.

Ko sedaj gledam na prehojeno pot, na številne velike in majhne korake, opažam, da sem jih delal bolj z zaupanjem kot pa z vedenjem, da hodim po pravi poti. Če bi čakal na trenutek, ko bom sto odstotno prepričan, da hodim po pravi poti, bi verjetno čakal še danes. Če človek tvega in nadaljuje pot se sicer lahko zgodi, da krene po napačni poti, če okleva na mestu, pa ne pride nikamor. Kaj je boljše, hoditi in nekam priti, ali na mestu stati in cepetati?

Šest let duhovniškega življenja je že za menoj. Če bi moral danes odgovoriti na vprašanje, ali sem se odločil za pravo pot, bi odgovoril, da sem vesel svoje odločitve. Ni vse idealno in ne upam reči, da sem idealen duhovnik. Tudi sedaj se soočam s svetlimi in temnimi dnevi, s trenutki, ko se mi zdi, da že »držim Boga za brado«, in so trenutki, ko sem popolnoma na tleh. Kar se mi danes zdi najpomembnejše, je, da vse, kar sem, vsak dan znova izročam Bogu in obnavljam zvestobo, ki sem jo obljubil.

V primerjavi z drugimi poklici imam srečo, da je moj šef Bog, ki zna tudi s slabimi delavci dobro delati.