Lepota Božje milosti je premagala omamno vonjavo posvetnosti

Po skoraj dveh desetletjih duhovništva se sprašujem: Kaj mi pomeni zakrament mašniškega posvečenja? Vedno bolj jasno vidim, da je prav Jezusova bližina in Njegova milost tista, ki daje krhkosti mojega življenja okus večnosti in blago vonjavo.

Otroška leta

Rodil sem se na srednje veliki kmetiji, v srednje veliki družini. Že doma je bilo nekaj dogodkov, ki so vplivali na mojo življenjsko odločitev. Marsikdo bi mojim staršem očital prestrogo vzgojo. Zaradi obilnega dela in težkega preživljanja je bila skoraj nujna. Delo pred šolo, pouk in verouk, delo na polju (kmetiji) in zvečer še malo učenja. Kljub temu, da je bilo za učenje malo časa, sem šolo izdeloval z lahkoto. Izhodišča za kariero in dobro službo so bila idealna. Prepričan, da mi je bila dana obilna milost, da nisem bil trmast in preveč kljubovalen. Svoje je dodal »pedagoški« strah: šiba in resni opomini. Največ pa je dodala redna in nadvse zvesta vsakdanja molitev in obisk svete maše.

V srednji šoli

S to popotnico in velikim veseljem za učenje sem se podal v srednjo šolo. V novo okolje, v veliko mesto. Novi sošolci in sošolke, nove vezi, nove skušnjave. Bolj privlačne kakor v osnovni šoli. Veliko je bilo stvari, ki jih nisem poznal. Oni so se čudili, jaz pa tudi. Kasneje sem spoznal, da je bilo v tem izredno veliko Božje milosti. Modri vzgojitelji in mnogotere molitve premnogih dobrih ljudi so obvarovali moje oči in srce.

Kakšna spokojnost in veselje...

Gimnazijskim letom je sledilo obdobje služenja vojaškega roka. Malo več kot leto dni »šole« življenja, v katero so spadala poniževanja, mnogo preklinjanja in posmeh. Sredi vrtinca otožnosti in poniževanj zaradi teološke fakultete, na katero sem se že prej vpisal, je toliko bolj zažarela lepota prijateljskih vezi iz gimnazijskih let. Tudi tokrat se je v krhkost telesa naselila milost. Tako zelo velika, da sem se po zaključku vojaškega obdobja z veseljem podal na Teološko fakulteto, kjer so me že čakali z odprtimi rokami, ne le vodstvo, ampak tudi res dobri sošolci. Kakšna spokojnost in veselje, ko prideš med »svoje«. Ni čudno, da so leta na fakulteti in v bogoslovju minila izredno hitro. Mir in blagodejnost semeniških zidov je nekoliko motila izzivalnost prijateljstva in »zveze s tem svetom«. A tudi tokrat je lepota Božje milosti premagala omamno vonjavo "uživaželjnosti". In nato kaplanska leta na veliki župniji. Vzorno razumevanje z župnikom, podeljevanje zakramentov, verouk, mladinska srečanja in pogosto srečevanje s starejšimi, so se hitro prelila v leta, ko sem postal samostojni župnik na srednje veliki župniji. In eden najlepših dogodkov v tem času je bila še bratova odločitev za duhovniški poklic.

Vedno bolj mi je jasno, da je moje duhovništvo velik Božji dar

Priznam, da sem za izzive tega sveta zelo dojemljiv. Obenem odkrivam, da je v ozadju moje odločitve in duhovniškega poslanstva eno samo veliko Očetovo usmiljenje, ki ga podpira mnogo znanih in neznanih molivcev. Vidim in vem, da bom moral osebno še več narediti za čim večjo povezanost z Bogom. Z vedno večjo pozornostjo in veseljem molim, berem Božjo besedo, doživljam sveto mašo… Naučil sem se vsaj tega, da ne smem nikogar obtoževati, ker sem sam globoko spoznal, kako divje so sile »tega sveta« in kako neizmerna je Božja milost, ki me je ohranila, da sem to, kar sem.