Kako me je Bog klical?

Ob pogledu na mojo pot redovniškega življenja mi izstopijo tri stvari: najprej velika hvaležnost za življenje in pot posvečenega življenja, nato spoznanje, da sem rasla in zorela ob osebah, ki so mi bile dane na pot, in končno dejstvo, da je mojo pot vodila močna Božja roka  

Hvaležnost

Hvaležnost za dar življenja in klica ni sama po sebi umevna. Je dar Duha, dar sprejetja Božjega načrta zame. Še pred nekaj leti v svoji življenjski poti nisem videla resnične lepote in dragocenosti, vse je bilo ranjeno in brez vrednosti. Ta pogled se je počasi začenjal spreminjati. V sebi sem vedno jasneje zaznavala Božji klic, ki me je vabil na pot redovništva. Torej moram jaz nekomu le nekaj pomeniti, da me je izbral zase, sem si mislila. Tako skrivnostno je bilo vse skupaj – nekdo me ljubi. Rane, globoke in tiste, ki so se zdele globoke, so se počasi celile v soju evharistije.

Odločitev

Bolj ko sem želela odgovoriti na Božje vabilo, bolj smiselno je postajalo moje življenje. In sem se odločila, da grem za Njim. V trenutku odločitve se je vame naselil globok mir, globoka gotovost, ki traja še danes, in občutek, da sem kljub viharjem na površju na pravi poti. V času vstopanja v redovniško življenje vedno bolj dojemam pomen dogodkov v mojem življenju. Vse se sestavlja, vse dobiva svoje mesto, pri Bogu nič ni odveč, On le očisti in oplemeniti.

Na poti prepoznavanja Božjega klica

Na poti prepoznavanja Božjega klica so mi pomagali ljudje, ki živijo pristen odnos z Jezusom. Ob koncu osnovne šole sem se prvič udeležila srečanja za otroke pri uršulinkah, ki so me nagovorile z veseljem in s pristnim zanimanjem za vsakega izmed nas. Kmalu mi tak program ni bil dovolj, želela sem si osebno srečati Jezusa. Pot me je vodila na duhovne vaje v tišino, v molitev ob Božji besedi in pogovor o dogajanju, ki ga je le-ta sprožila v meni. V pogovorih ob spremljevalcih sem zorela, rasla, razčiščevala klic. Božja beseda je v meni premikala skale, me očiščevala, vabila, izzivala, bila je kot velika voda; duhovni spremljevalec pa jo je usmerjal, da je tekla v strugo in napajala polja srca in razuma. Ob pomoči spremljevalca sem zmogla bolj realno pogledati na sebe in svoje življenje, preveriti klic, sprejeti sebe in urediti svoje življenje. Ne vem, kdo mi je izprosil ta dar, ki mi je prihranil marsikateri ovinek v življenju.

Bog me je vodil skozi življenje

Danes z gotovostjo lahko rečem, da me je Bog vodil skozi življenje – tudi v težkih trenutkih je v ozadju njegova močna roka, kar me še bolj potrjuje v tej gotovosti. On je storil, da sem se rodila, dal mi je starše, sestro in me pri krstu (na Binkošti!) poklical po imenu: »Moja si.« Odprl mi je ušesa za njegov klic, odprl oči za lepoto posvečenega življenja, ima ključ do mojega srca. V samih dogodkih se največkrat ne zavem njegove navzočnosti, ko pa pogledam nazaj, vidim, da je bil z menoj, da me je učil, vodil, varoval. Takrat ko zaradi neizkušenosti, neznanja ali nemoči ne morem računati nase in se izročim v Njegove roke in prosim Svetega Duha, naj me vodi, On stori čuda. Dobesedno. To je tudi moje hrepenenje zadnjega obdobja – da bi živela, delala, oznanjala, se veselila skupaj z Njim vsak dan. To da življenju čisto novo, svetlo, nesluteno dimenzijo.

Vsem, ki boste brali te vrstice, se priporočam v molitev, da bi mogla vsak dan znova reči »zgodi se« mojemu Jezusu. V navezi – da bi v veselju sledili Jezusu Kristusu, ki edini lahko izpolni vsa hrepenenja naših src.