V župniji so molili zame

Kako me je Bog poklical? Bil sem ministrant in član mladinske skupine v župniji Litija.

Kaj pa če tudi mene Bog kliče?

Poleg molitve, ki je izprosila in gradila moj duhovni poklic, so zanj pomembni nekateri ljudje, ki sem jih srečal. V srednji šoli sem začel obiskovati duhovne vaje, ki jih je v samostanu Stična vodil g. France Dular. Videlo se je, da mu njegova duhovniška služba veliko pomeni. Rad je govoril o Bogu, ki je dober, in je vsakemu namenil določen življenjski poklic. Med različnimi poklici je duhovniški in redovniški poklic predstavil kot odličnejši poklic. Sam ne vem natančno, kdaj je bilo, ko sem tudi jaz začel razmišljati: »Kaj pa, če tudi mene Bog kliče, da mu posvetim svoje življenje?« Misel se mi je pojavljala vedno pogosteje. V sebi sem čutil željo, da bi svoje življenje posvetil Bogu in bi tako živel v tesnejšem odnosu z njim. Moja druga življenjska želja in veselje pa je bilo delo z mladimi. Veselilo me, ko sem bil animator na duhovnih vajah, učil ministrante, pomagal drugim pri učenju in organiziral izlete.

Najbolj simpatični so mi bili salezijanci

Želja po posvetitvi življenja Bogu me je spodbudila k branju literature, ki je predstavljala različne redovnike. Najbolj simpatični so mi bili salezijanci. Njihovo poslanstvo je vzgoja mladine, jaz pa sem v sebi čutil veselje do dela z mladimi. Prek duhovnika Ivana Zupana, ki je pomagal v naši župniji, sem navezal stike z njimi. Dobil sem življenjepis sv. Janeza Boska, ustanovitelja reda salezijancev. Navdušil me je in vzel sem si ga za zgled. Navdušili so me tudi posamezni salezijanci, s katerimi sem prišel v stik. Med njimi sem si našel duhovnega voditelja, g. Lojzeta Dobravca. On mi je tudi svetoval in dajal odgovore na vprašanja v zvezi z Božjim klicem. Z njegovo pomočjo sem določene nejasnosti, ki sem jih prej nosil v sebi, hitro razrešil. Po dobrem letu spoznavanja salezijanske družbe in pogovorov z duhovnim voditeljem sem se odločil za vstop v noviciat. To je bil začetek mojega redovnega življenja. Rad sem zahajal v župnišče in tam pomagal pri raznih dejavnostih. Župnik Anton Masnik je vedno in povsod ponavljal: »Molimo, da bi se tudi kdo iz naše župnije odločil za duhovni poklic.« Župnija je namreč po drugi svetovni vojni doživela le eno novo mašo. Njegova zavzetost je bila prepričljiva, zato se nas je deset mladih ob nedeljskih večerih začelo zbirati k molitvi za duhovne poklice. Res smo si izprosili duhovni poklic – izprosili smo ga zame. Naša molitev ni bila osamljena. V župniji je za duhovne poklice molilo in še moli veliko ljudi. Kasneje sem od nekaterih sorodnikov izvedel, da so molili zame.

Hvaležen sem Bogu

Hvaležen sem Bogu za vse, ki so molili in molijo zame. Hvaležen sem za redovno družbo salezijancev, v kateri se čutim uresničenega. Hvaležen sem mu za ljudi, ob katerih sem odkril svoj poklic. Brez njih bi do odločitve za redovništvo prišel veliko kasneje. Lahko bi se celo zgodilo, da bi bil že prestar in bi se mi zdelo prepozno odločati za Bogu posvečeno življenje.