Dragi prijatelj, Bog te kliče, čeprav sediš v zadnji vrsti, v levem kotu!
Naslov Ti je najbrž nenavaden, ker ne veš v kakšnem kontekstu je mišljen. Vrstice, ki jih bereš so zapis neke zgodbe, nekega človeka, nekega Klica, ki se je zgodil še ne pred desetimi leti. In to ne človeku, ki bi bil izreden, nadpovprečno veren, ampak prav takemu človeku kot si Ti. Zato pišem te vrstice z velikim spoštovanjem in upam, da jih tudi ti bereš z enako držo.
O čem torej želim govoriti? O tem kako me je Bog izbral in poklical v duhovniško službo. Večkrat sem že govoril o tem, a tokrat prvič pišem to zgodbo kot duhovnik, novomašnik, posvečen leta 2006.
Kako je torej mogoče, da danes kdo postane duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka?
Odraščal sem v zelo dobri družini. Njena toplina je rasla iz vere njenih staršev, torej mojega očeta in mame. Skupaj s sestro sva Boga najprej doživljala doma. Moje prvo veselje do Cerkve in sv. maše se je tako rodilo že zgodaj. In tudi prvi klic se je zgodil že zelo zgodaj, v 2. razredu osnovne šole. Nikoli ne bom pozabil kako me je domači župnik vprašal, če bi postal ministrant. Takoj sem sprejel vabilo in ko sedaj gledam na vse te dogodke, sem prepričan, da je bil ta prvi »klic« morda najpomembnejši od vseh kasnejših. Saj res, vprašal/a bi me rad/a kaj mislim z besedo »klic«? Kakšen klic za Božjo voljo? Verujem, da naš Bog razodeva svojo voljo po znamenjih, najbolj vidno znamenje Boga je človek. Prepričan sem, da Bog veliko govori po ljudeh, ki živijo z nami, posebej po naših najdražjih. In zato gledam na vabilo domačega župnika, kot na tih Božji klic, ki me je že kot majhnega dečka vabil, da odidem za Njim, ki nas vse ljubi.
Ministriranje
je postalo ne le moj hobi, ampak moj način življenja. In spomnim se, da sem že kar kmalu, v 4., 5. razredu sam zahrepenel po tem, da bi nekoč postal duhovnik. Sošolci so to kmalu opazili in prijel se me je vzdevek »župnik«. Vzdevek ni bil kaj preveč pozitivno obarvan, a v meni je željo po duhovništvu le še dodatno podžigal. Spomnim se celo kakšne žaljivke iz učiteljskih vrst, ki so me presenetile, a glede na prejšnji komunistični politični sistem niso bile nič posebnega. Bliže ko je bil 8. razred, bliže je bila odločitev kaj potem.
»Kar Bog stori, prav stori!«
Nekako sem izvedel za Slomškovo malo ali Dijaško semenišče v Mariboru (http://semenisce.slomsek.net/). Tam se dijaki pripravljajo na vstop v bogoslovje, se pravi na končno pripravo pred duhovniškim posvečenjem. Zato sem si zaželel vstopiti vanj, da bi tako v letih srednje šole dozorel za pravilno odločitev. Ko sem domačemu župniku zaupal svojo željo je bil zelo vesel. Napisal je priporočilo za vstop v omenjeni zavod in skupaj sva se odpeljala v Maribor, da bi se vpisal. Med potjo sva se veliko pogovarjala. Prestopila sva prag Slomškovega semenišča in se srečala s predstojniki. A začuda so mi svetovali naj raje ostanem doma, ker prihajam iz okolice Maribora, semenišče pa je ravno to leto polno. Spogledala sva se in se odpeljala domov. To je bilo pravo razočaranje. Spregovorila nisva niti besede. Ko sva bila že skoraj doma pa mi je domači župnik rekel nekaj, kar ne bom nikoli pozabil: »Igor ne skrbi, kar Bog stori, prav stori!« In res je bilo tako.
Gimnazijska leta sem preživljal zelo močno povezan z domačo župnijo. Ko zdaj razmišljam o preteklosti, si sploh ne znam predstavljati kakšna bi bila moja mladost brez Cerkve in Kristusa. Čeprav nisem živel v dijaškem semenišču, sem vseeno odkrival svoje poslanstvo in poskušal iskati potrditve, da me Bog kliče v duhovniško službo. Veselje do domače župnije je bilo gotovo glavni pokazatelj Božjega klica.
Romanje mladih
Izredno močno pa sem klic doživljal na romanjih mladih. Začelo se je z romanji zaupanja, ki jih je organiziral brat Roger iz Taizeja. Tam sem doživljal, da je vera nekaj mladostnega in privlačnega. Zelo pomembno je bilo svetovno romanje mladih v Pariz, ki ga je organiziral papež Janez Pavel II. Na to romanje sem se namenil posebej zato, da bi odkril ali me Bog res kliče na pot duhovništva. Romanje je bilo zares nepozabno 1.200.000 mladih na enem kupu, navdušenje kljub veliki avgustovski vročini, glasna pesem in veselje. Rekel sem si: »Gospod, pošlji mi znamenje, ki ga bom razumel, da me hočeš v svojo službo!« Čakal sem, molil, čakal, nič. Odhajali smo domov. Vsi na avtobusu, ko na vrata potrka neka sestra. V rokah je imela košarico s karticami. Vsakemu je za slovo izročila po eno. Kartice so bile popisane z različnimi mislimi v vseh mogočih jezikih. Mislil sem si, saj ne bi bilo treba, in dobil v roke še kartico zame. Obrnem in preberem vsebino: »Vztrajaj na svoji poti!« Uao!!! Gospod, to je znamenje za katerega sem te prosil. Hvala ti! Želiš mi povedati, da naj vztrajam v hoji za Teboj.« Seveda bi lahko vse skupaj nekdo drug povsem drugače razlagal, a meni je v tistem hipu bilo povsem jasno, da me Bog potrjuje v moji odločitvi za duhovniški poklic. Leto se je obrnilo in poslovili smo se od domačega župnika, ki je odšel v drugo župnijo. Prišel je novi župnik, ki sem ga sprejel z velikim veseljem in tudi on mi je zelo pomagal »vztrajati na moji poti«.
Bogoslovec
Matura je minila in sedaj sem se kakor pred štirimi leti spet peljal v Maribor tokrat z novim župnikom h g. nadškofu Krambergerju. Postal sem bogoslovec. Pred menoj so bile najdaljše počitnice v življenju, zato sem se odločil, da jih modro uporabim. Spet sem se odločil za romanje. Tokrat s skupnostjo Emanuel in sicer spet v Francijo, v majhen kraj Paray le Monial. Kraj je zgodovinsko pomemben, ker se je tam pred približno 100 leti dekletu po imenu Marjeta Marija Alacoque v videnju prikazal Jezus in se je tam začela razvijati prisrčna molitev k Srcu Jezusovemu. Zato je to še danes kraj molitve in veselja. Skratka, tu se mi je zgodilo presenečenje, ki je v naslovu moje zgodbe. Bog mi je prišel naproti po nekem škofu, ki je maševal za nas mlade. Bili smo v velikanskem šotoru (nekaj tisoč nas je najbrž bilo) in škof je pridigal o tem kako nas Bog kliče. »Nekatere kliče v zakonski stan, druge v samski stan, spet druge v duhovniško službo. Ne boj se odgovoriti na Božji klic, sprejmi ga in hodil za njim, Bog te kliče čeprav sediš v zadnji vrsti v levem kotu!« In ne boš verjel/a, jaz sem prav tam sedel.
Zame je to bilo še le dodatno potrdilo, da sem se prav odločil in da ni nobenega razloga za umik (http://bogoslovje.slomsek.net)
Še bi se našlo marsikaj, a vsega ne morem pisati, ker bi bilo preveč, bil bi že roman. Želim ti samo povedati, da On živi, in kliče tudi danes, morda prav tebe. Prosi ga za znamenje, dal ti ga bo ker ve da ga potrebuješ. Kajti Jezus pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7)
Vso srečo torej mladi prijatelj in vedi, da te Bog kliče, čeprav sediš v zadnji vrsti v levem kotu!