Si živ/a?
Torej si te je nekdo želel.
Nisi se kar zgodil/a. Nemogoče. Življenje se ne zgodi kar tako! Je pregloboka skrivnost in čudež, da bi KAR bilo. Tudi ti se nisi mogel/a kar zgoditi.
So si te želeli starši? Babica? Si te je želel Nekdo, ki podarja mami in očetu zmožnost spočetja? Da. Prav gotovo nekdo od njih, pred vsemi pa Gospod Bog.
Zaželjen/a si. Priklican/a si v življenje, da bi živel/a. In da bi imel/a življenje v obilju (Jn 10,10).
Ta resnica je vtisnjena v dno našega zavedanja. Resnica zaželjenosti oblikuje naša hrepenenja, naše slutnje in naše načrte. Hočemo živeti, ker smo poklicani za življenje. Si zaželjen/a? Da! Zato si lep/a in edinstven/a in neponovljiv/a (Ps 139).
»Vprašaj lepoto zemlje, vprašaj lepoto morja, vprašaj lepoto ozračja,
ki se razteza in razpršuje, vprašaj lepoto neba, (…)
vprašaj vse te stvari. Vse ti odgovarjajo:
Glej, lepe smo. Njihova lepota je izpoved.
Te lepote, podvržene spreminjanju, kdo jih je naredil,
če ne Lepi, ki ni podvržen spreminjanju?«
sv. Avguštin, Serm.241,2.