Lepoto in skrivnost diakonske službe opisuje Cerkveni dokument 106 z naslovom »Stalni diakoni«. Stalni diakon je poklican k služenju. V besedi »služenje« je skrita specifična teološka identiteta diakona. Diakon je deležen lastne cerkvene službe, da se upodobi po Kristusu, ki je postal »diakon«, to je služabnik vseh. Zato je diakon nekdo, ki služi. Danes je potrebno napeti vse sile in ne pustiti, da se katera druga beseda (moč, oblast, kariera) polasti diakonovega srca. V nobeni drugi besedi se ne more spočeti in roditi poklic stalnega diakona, kakor samo v »služenju«. Samo v tej besedi je skrito poslanstvo Jezusa Služabnika.

Ko razmišljamo, kaj pomeni »služenje«, nas nagovarjajo besede Janeza Krstnika, ki je rekel: »Glejte, Jagnje božje«. Služenje ima svoj obraz. To je obraz Jezus v evharistiji. On služi tako, da vsemu človeštvu ponudi samega sebe. Tudi stalni diakon je poklican in poslan na to pot. Diakon je sodelavec škofa in duhovnika in nepogrešljiv pri novi evangelizaciji. V duhovniškem zboru ima svoje mesto. Je »glas vpijočega v puščavi«. Podoben je Janezu Krstniku in ljudi kliče, da naj gredo za Gospodom. Ker je tesno povezan s Kristusom, ne mine dan, da se nebi vprašal: »Kdo je zame Jezus Kristus«? Ker ga misel na Kristusa tolaži in mu vliva mir in zaupanje, lahko vztraja v svojem poslanstvu.

Zakrament svetega reda stalnega diakona spremeni. Po zakramentu se ga dotakne Bog. Zato diakon ne razmišlja »kaj bo od Cerkve dobil«, ampak »kaj bo Cerkvi dal.« Stalni diakon se nenehno sprašuje o tem, kaj bo dal župniji, dekaniji in škofiji v katero je inkardiniran. Gospod mu prihaja naproti po ženi in otrocih, po sosedih, duhovnikih in po drugih ljudeh. Prihaja in diakona vabi naj se ves da na razpolago. To pomeni, da se ne špara v svoji družini (kot mož in oče) in da je na voljo vsem ljudem. Gospod vsak dan diakona uči služiti, kakor je on služil. Poslanstvo stalnega diakona se začne v njegovi družini in se nadaljuje med ljudmi. Tolažbo in potrditev pa stalni diakon dobi ob oltarju v duhovniškem zboru. Diakon zato še zdaleč ni samo strežnik oltarja. Je veliko več. Je najprej mož in oče. Od diakona največ prejema njegova žena, družina, soseska in šele potem oltarna skupnost.

Cerkev, ki nima stalnih diakonov je kot pohabljeno telo. Nima rok, da bi lahko objela vse ljudi in nima nog, da bi lahko vse ljudi obiskala. Če je prva Cerkev imela toliko diakonov, kolikor je bilo ubogih, potem je skrajni čas, da Cerkev v Sloveniji znova razmisli, kako potrebni so ji stalni diakoni. Mogoče nas Gospod s tem, ko pada število bogoslovcev vzgaja, da bi videli, da Cerkev sestavljajo »škof, duhovnik in diakon«. Skrb za duhovne poklice vključuje tudi skrb za stalne diakone. Kako lepo bi bilo, da bi vsaka župnija (ali vsaj dekanija) imela svojega diakona. To ne pomeni, da bodo potem diakoni zamenjali duhovnika. Diakon bo ostal to kar je njemu lastno. Ostal bo zakonski mož, družinski oče in vzgojitelj svojih otrok. Svojo vero bo kazal najprej družini, ženi, otrokom in sosedom. Živel jo bo na delovnem mestu in v svetu. Vero bo živel na ulici, cesti, v tovarni in povsod. Pokazal jo bo tudi duhovnikom! Samo tako se bo začela prenova Cerkve, ki si jo vsi želimo. Nova evangelizacija se ne bo začela v »ovčjih stajah« (po številu vernikov so to skromne oltarne mize) nad katerimi še bdimo duhovniki. Nova evangelizacija se mora začeti »na bojem polju«, kjer so velike množice oddaljenih vernikov in tistih, ki Jezusa še ne poznajo. Samo takrat, ko bodo sredi med njimi tudi stalni diakoni, se bosta končno začela počasi premikati tudi ta dva stebra nove evangelizacije (oddaljeni in neverni), ki jih duhovniki, kljub vsej svoji dobri volji več ne dosežemo. Samo če bomo skupaj stopili (škofje, duhovniki in stalni diakoni) se bodo prebudil speči velikani (to so naše župnije) in duhovniki se potem ne bomo več spraševali ali stalne diakone še potrebujemo in kaj jim bomo dali delati (Sporočila 3/2015,54).