Vsakdo je enkraten in neponovljiv. Vsakdo ima pravico in dolžnost dati odgovor na dar, ki mu je dan: lastno življenje. Potrebno je živeti in ne biti zgolj živet; dar življenja je treba zares sprejeti, da ga potem lahko svobodno in zastonjsko daruješ.
Ljudje smo si med seboj zelo različni. Včasih kdo že od malega nosi željo, da se bo poročil, postal oče, imel družino ali postal duhovnik, redovnica, in podobno.
Včasih se zgodi kak poseben dogodek v življenju, kakšno posebno srečanje, ki more korenito spremeniti odločitev za življenjsko poklicanost.
Zgodi se tudi, da v kom želja sploh ni dosti prisotna. Ko nekoga ne veseli niti družina in zakon, niti redovništvo, niti … - nič, kot da želje ni. Kaj se je zgodilo? Kje so ostale želje? Niso nikdar smele obstajati, se izraziti, niso nikoli bile uresničene – in se oseba navadi živeti brez lastnih želja in le izpolnjuje želje drugih?
Odkrivanje želje, zavedanje želje, nato preverjanje želje, če je Božja, ter potem odločitev – to je proces. Če pa izrazitih želja ni, potem je običajno ta proces še težji. Vse to razločevanje res ni lahko.
Na tej poti soočenja s seboj ter s svojim Stvarnikom in Odrešenikom, v iskanju odprtosti Svetemu Duhu, so nekaterim lahko velika pomoč ignacijanske duhovne vaje. Včasih je tu potrebno očiščenje podobe Boga – nekega Boga, ki je daleč oz. ni vreden zaupanja, ki ni dober do mene – k takemu Bogu res nobeden ne bo šel spraševati kaj on želi.
Nastopi vprašanje: Gospod, v svojem srcu občutim različne želje. Katera je tvoja? Katero ti, Gospod, potrdiš, blagosloviš? Gospod, kaj želiš za moje življenje? – Kot verujoči gledam svoje življenje v Kristusu. Ne sprašujem se pred svetom, kako naj se odločim v življenju; niti se ne sprašujem pred starši, kaj zame želijo ali pred prijatelji; niti ne pred samim seboj – pač pa pred Gospodom, mojim Stvarnikom in Odrešenikom, ki me ustvarja in vodi po poti odrešenja.
Včasih so glasovi sveta, posvetne vrednote, želje staršev ali pritisk ljudi zelo intenzivni in glasni, tako da je na drugi stran vabeči Božji glas zelo tih. Kako tu razločevati? V duhovnih vajah gre za to notranje poslušanje vzgibov, ki bivajo v meni. Ob Božji besedi, ki je polna Svetega duha, morem bolj močno začutiti kateri moji notranji vzgibi so v sozvočju z Božjim duhom in kateri ne. Oziroma, poslušajoč Božjo besedo morem bolj močno prepoznati in sprejeti tisti glas, ki je Božji.
Gre za preverjanje vzgiba, če je res Gospodov, če zdrži ob njem. Kako? Ob gledanju Jezusa, njegove konkretnosti, kako je bil sprejet in nesprejet, kako je bil uspešen in neuspešen, kako se ni ustrašil nobenih avtoritet, kako se je znal postaviti za sebe, kako je znal ostati zvest samemu sebi in svoji najgloblji resnici povezanosti z Očetom. Ko molim ob odlomkih evangelija, tedaj se preverja in očiščuje želja, slutnja poklicanosti. Npr.: ali vključuje tudi težavo, ali pa gre za samo romantiko.
Ignacij Lojolski ima tudi preverjanje na druge načine, npr. s premišljanjem, da ne bi človek hodil za nekim romantičnim idealom, pač pa za Jezusom Kristusom kot se je on razodel. Preverjanje volje, odločenosti, ali zares hočem, ali pa se le delam, da hočem sprejeti odločitev in tvegati.
Včasih je potrebno najprej pogledati bolj nazaj v preteklost – npr. včasih je kdo zelo negotov glede svoje želje ali odločitve za zakon. Pa je treba videti, ali gre za negotovost, vezano na to odločitev, ali pa je celotna zgodba osebe zaznamovana z negotovostjo vase.
Tudi zelo pobožne želje je treba preizkusiti, preveriti – npr. včasih se zgodi, da zelo veren fant želi živeti čim bolj za Boga, se dati čim bolj na razpolago Božji ljubezni. Pa ob tem kar avtomatsko in apriori zaključi, da je največ tega na poti duhovništva ali redovništva. Kot da se v zakonu ne more uresničiti pot za Kristusom, pot spoznavanja in pričevanja za Božjo ljubezen. Zadaj je napačna podoba Boga in človeškega življenja, preveč pobožnjakarska. Dobro je pregledati globlje, od kje so te želje prišle, npr., ali so zares Božje, ali pa so morda rezultat prekomernega vpliva staršev, mame, očeta, kakega strica, tete, župnika, redovnice, itd. Lahko je nekdo navajen ubogati in biti podrejen, priden in izgleda, da bi bil pravšnji za redovniško pokorščino - poklicanost v redovništvo je še kaj drugega kot to.
Preveriti je treba, ko gre za močne dogodke in spreobrnjenja v življenju: npr., ko bi kdo kar takoj vse svoje imetje razdal, pustil šolo, šel v samostan. Kakorkoli že, naj bo želja že dolgo prisotna, ali pa je tu poseben močan dogodek, se v ignacijanskih duhovnih vajah preverja skozi molitev, če imajo želje glede poklicanosti v sebi kaj Kristusovega.