Odločanje in zakramentalno življenje

Lepo pozdravljeni vsi, ki prebirate te vrstice in morebiti iščete kamenček ali kar kamen, na katerem bi našli osnovo za trdnejšo odločitev. Želim, da bi se razblinila negotovost in zasijala jasnina neba, obdanega s sijajem večnosti.

Z velikim veseljem se vedno raje oziram na pot svojega duhovniškega poslanstva. Največji razlog tega veselja je milost, ki mi jo Jezus podarja. Bolj in bolj je očitna Njegova dobrohotna roka. Posebno mesto med podarjenimi milostmi so zakramenti.

Tisti, ki sem jih prejel kot otrok, in tisti, ki jih tudi sedaj z navdušenjem delim. Še kako se potrjuje misel, ki jo je o zakramentih izrekel sveti Leon Veliki: »Kar je bilo na našem Zveličarju vidnega, je prešlo v zakramente.«

Kateri od teh zakramentov je bil odločilen pri meni?

Verjetno vsak po malem. Krst?

Nedvomno. Če nič drugega, so se starši še bolj jasno zavezali, da me bodo vzgajali v veri, upanju in ljubezni.

Birma?

Kako vesel sem bil na sam dan podelitve darov Svetega Duha. Med drugim sem imel takšno moč, da sem se s kolesom, ki sem ga dobil, pripeljal do doma, ki je krepko v hribu. Edinkrat!

Prvo obhajilo?

Spomin na izredno lepo slovesnost je nepozaben.

Sveta spoved, …. Na vse ostajajo »spomini Ljubezni«, ki so kamenčki, ki sestavljajo veličasten mozaik Njegove Ljubezni..

Izrazitejši in jasnejši so tisti, ki sem jih prejel za zvesto opravljanje duhovniške službe v času svoje odraslosti: diakonat in prezbiterat.

Za malce veselja pa en detajl doživljanja svete maše v osnovni šoli. »V nepozabnem spominu mi ostajajo svete maše, pri katerih sem ministriral pred šolskim poukom, čeprav sem imel daleč in še pouk se je začel zelo zgodaj. Zelo sem občudoval domačega župnika, ker je svoje delo z veseljem opravljal. Nikoli ni prihajal zjutraj zagrenjen v cerkev ali pred oltar. Z nasmehom me je spremljal kot ministranta. Najraje je imel prvo evharistično molitev. S kakšnim žarom je izgovarjal besede posvetitve!«

Kaj danes doživljam, ko delim zakramente?

Duhovniško poslanstvo opravljam na župniji, kjer je vsako leto veliko svetih krstov. Lani preko sto. Pri vsakem svetem krstu zelo izpostavim besede dobrega Očeta: »Ti si moj ljubljeni Sin…...« V moči teh besed Jezus začenja javno delovanje. Jasno spoznanje Očetove ljubljenosti pomaga pri uresničevanju poslanstva. Kaj vse se je iz tega naredilo! Tri leta nenehnega darovanja, pomoči, molitve, ob kateri so bili vsi ganjeni. Vse bolj sem prepričan, da je to izhodišče za najboljše življenjske odločitve. Brez doživljanja Očetove neizmerne ljubezni smo v nevarnosti, da bomo celo izsiljevali nenehno ljubljenost. Morebiti celo iskali žrtve, ki nas bodo morale ljubiti točno tako, kot si mi želimo. V takšnem odnosu ni mogoče živeti. Zato je pri odločitvi za sleherni duhovni poklic (seveda tudi za vse drugo) izredna obdarjenost zavedanje milosti svetega krsta, v moči katere se zavemo, da v odločitvi in samem opravljanju poslanstva ne potrebujemo zgolj in nenehno človeške tolažbe.

Te zgodbe se do radikalnosti odvijejo v letih odraščanja, ko fant/dekle zapušča svojo družino. To je v času, ko sprejmemo zakrament svete birme. Kaj vse mladi spoznavajo, odkrivajo in poskusijo. Kako silno si želijo, da bi bili ljubljeni. Skoraj vsi nasveti od doma in najbližjih, vseh vzgojiteljev in staršev so odveč. Glede na »gluhoto«, ki jo očitno mestoma dramatično razodevajo, je podobnost s prvimi binkoštmi zelo velika. Jezus je tri leta »dokazoval«, da je Oče dober, usmiljen, … pa je šele Sveti Duh dokončno potrdil to veliko resnico. Veter počasi odnaša slabe navade in razvade in krepi Očetovo ljubljenost. In ta ljubljenost od mene včasih zahteva tudi solze in neskončno potrpežljivost. Da le ne bi bila premajhna glede na Očetovo razsipnost.

Kaj naj rečem o evharistiji?

Zelo, zelo rad mašujem. Pravi balzam in sreča. Moje navdušenje se je okrepilo z izjemno mislijo sv. Ignacija Antiohijskega. Takole pravi: »Prizadevajte si, da se boste čim večkrat sešli k evharistiji in češčenju Boga. Če se namreč pogosto zberete k skupni Božji službi, se uničujejo moči satanove in slabi njegov pogubni vpliv z vašo skupno vero.«

Ej, to je fantastično. Koliko nemira prinašajo v življenje razne sile teme, grešne navezanosti na ta svet. Svet virtualnosti, neslutene razsežnosti komunikacije na spletnih straneh, … In to ure in ure zasvojenosti. Bilo bi nemodro sedaj vse siliti k maši. A tisti, ki vidimo in okušamo moč svete daritve, bi bilo še kako prav, da v tem duhu doživljamo Jezusovo navzočnost. Če bi vsaj malo to zaslutili, koliko božičnih in velikonočnih kristjanov bi postalo nedeljskih kristjanov. Menim celo, da bi mnogi nedeljski kristjani prihajali vsak dan k sveti maši. O, koliko resnično dobrega je pri vsaki sveti maši. Če sem direkten, to je najboljši način, kako zadobiti večjo trdnost pri odločitvi za duhovni poklic. Novi torontski nadškof (naslednik našega kardinala Ambrožiča) pravi, da je v vsaki župniji od 3 do 8 fantov, ki jih Bog kliče v svojo službo. In kliče ljudem: pomagajte mi z adoracijo – češčenjem Najsvetejšega. S tem namenom je uvedel in zelo priporoča vsaki župniji večkratno molitev pred Najsvetejšim v svoji škofiji.

Če povzamem, lahko iz osebne izkušnje še enkrat rečem, da so mi zakramenti po starših, botrih, sorodnikih in dobrih ljudeh pomagali, da sem bil obdarjen s tem velikim darom. Obenem pa sem zelo prepričan, da je to najvarnejša pot za razpoznavanje poklicanosti. V znamenitem (žal za nas mračnem) srednjem veku so mladi dobesedno drli v samostane, da bi bili blizu Bogu in tudi drugim pomagali pri odrešenju. In poglejte, koliko znamenj Božje dobrote so nam zapustili!

In še nekaj, preden zaključim: Rad bi izpostavil lepoto občestva, ki ga prinašajo zakramenti. Prav vsi. Zato je občutek osamljenosti odveč. Torej gremo in "korajža velja".


Peter Leskovar

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda