Pogum tvegati za Božjo obljubo (2019)

Print Email

12. maja 2019, na 4. velikonočno nedeljo, bomo obhajali 56. svetovni dan molitve za duhovne poklice. Ob tej priložnosti je sveti oče Frančišek škofom, duhovnikom, posvečenim osebam in vernikom vsega sveta napisal naslednjo poslanico:

 

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA 56. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE
12. MAJA 2019

POGUM TVEGATI ZA BOŽJO OBLJUBO

 

Dragi bratje in sestre!

Potem ko smo lani v oktobru doživeli živahno in rodovitno izkušnjo sinode, posvečene mladim, smo pred kratkim v Panami obhajali 34. Svetovni dan mladih. Dva velika dogodka, ki sta Cerkvi omogočila, da je prisluhnila tako glasu Duha kot življenju mladih, njihovim vprašanjem in skrbem, ki jih bremenijo, njihovim težavam in njihovim upom.

Na podlagi tega, kar sem imel priložnost deliti z mladimi v Panami, želim na svetovni dan molitve za poklice razmišljati o tem, kako nas Gospodov klic naredi za nosilce neke obljube in hkrati zahteva pogum, da tvegamo z Njim in Zanj. Na kratko želim razmišljati o teh dveh vidikih – o obljubi in tveganju – tako, da skupaj z vami kontempliram evangeljski prizor o poklicu prvih učencev ob Galilejskem jezeru (Mr 1,16-20).

Dva para bratov – Simon in Andrej skupaj z Jakobom in Janezom –, ki opravljajo svoje vsakdanje delo kot ribiči. V tem napornem poklicu so se naučili zakonov narave in včasih, ko so bili vetrovi nasprotni ter so valovi udarili ob njihove čolne, so se jim morali zoperstaviti. Kdaj pa kdaj je bil njihov trud nagrajen z obilnim ulovom, drugič spet so se lahko trudili vso noč, pa niso napolnili mrež ter so se vrnili na obalo utrujeni in razočarani.

Velik del življenja je tak. Vsak od nas skuša uresničiti svoje najgloblje želje, se ukvarja z dejavnostmi, za katere upa, da bodo rodovitne, in se poda v "morje" možnosti, da bi našel pravo pot, na kateri bi mogel zadovoljiti svojo žejo po sreči. Včasih uživamo v dobrem ulovu, drugič, nasprotno, moramo zbrati pogum, da obvladamo krmilo čolna, ki ga premetavajo valovi, ali pa smo razočarani, ko vidimo naše prazne mreže.

Kakor v zgodovini vsakega klica tudi v tem primeru evangelij govori o srečanju. Jezus hodi, vidi ribiče in se jim približa ... Isto se zgodi, ko srečamo osebo, s katero se želimo poročiti, ali ko smo prvič začutili privlačnost posvečenega življenja: doživeli smo presenečenje nekega srečanja in v tistem trenutku nas je spreletela obljuba veselja, sposobna izpolniti naše življenje. Torej, tisti dan, ob Galilejskem jezeru, se je Jezus srečal s temi ribiči in prekinil "ohromelost normalnosti" (Homilija XXII. svetovnega dneva posvečenega življenja, 2. februarja 2018). In takoj jim je dal obljubo: "Naredil vaju bom za ribiča ljudi" (Mr 1,17).

Gospodov klic torej ni vdor Boga v našo svobodo; ni neka "kletka" ali breme, naloženo na naša ramena. Nasprotno, to je ljubeča pobuda, s katero nam Bog prihaja naproti in nas vabi, da vstopimo v veliki načrt, ki ga želi deliti z nami. Pred našimi očmi razkrije obzorje širšega morja in obilnega ribolova.

Bog dejansko želi, da naše življenje ne bi postalo plehko in vnaprej določeno, ujeto v vsakodnevno rutino in neodzivno za tiste izbire, ki bi mu mogle dati smisel. Gospod ne želi, da bi živeli iz dneva v dan, misleč, da v bistvu ni ničesar, za kar se je vredno strastno boriti, in bi s tem počasi zadušili notranjo željo, da bi iskali nove smeri za našo plovbo. Če nam včasih da doživeti »čudežni ulov«, je to zato, ker hoče, da odkrijemo, da je vsak od nas poklican – na različne načine – k nečemu velikemu, in zato, da naše življenje ne bi ostalo zapleteno v mreže nesmisla, kar otopi srce. Skratka, poklic je vabilo, da ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč da hodimo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas, za našo osebno srečo in za dobro tistih, ki so okoli nas.

Seveda, sprejetje te obljube zahteva pogum, da tvegamo in naredimo izbiro. Prvi učenci, ki so začutili Njegov klic, da sodelujejo pri nečem večjem, "so takoj pustili mreže in šli za njim" (Mr 1,18). Odgovoriti na Gospodov klic pomeni povsem zastaviti samega sebe in se soočiti z velikim izzivom. Pomeni biti pripravljen zapustiti vse, kar nas hoče priklepati na našo malo barko in nam preprečiti, da bi naredili dokončno izbiro. Poklicani smo, da smo drzni in odločni pri iskanju Božjega načrta za svoje življenje. Ko zremo »ocean« poklica, se ne moremo zadovoljiti s popravljanjem svojih mrež na ladji, ki nam daje varnost, temveč moramo zaupati Gospodovi obljubi.

Predvsem mislim na klic h krščanskemu življenju, ki ga vsak od nas prejme pri krstu in ki nas spominja, da naše življenje ni naključje, temveč dar: da smo ljubljeni Božji otroci, zbrani v veliki družini Cerkve. Prav v cerkveni skupnosti se krščansko življenje rodi in razvija, predvsem z liturgijo, ki nas uvaja v poslušanje Božje besede in v milost zakramentov; prav tu smo se že od zgodnjega otroštva uvajali v umetnost molitve in bratske delitve. Prav zato, ker nas prerodi za novo življenje in nas vodi h Kristusu, je Cerkev naša mati; zato jo moramo ljubiti tudi takrat, kadar na njenem obličju zaznamo gube krhkosti in grehov, in moramo sodelovati pri tem, da bo vedno lepša in svetlejša ter s tem priča Božje ljubezni v svetu.

Krščansko življenje tako najde svoj izraz v teh odločitvah, ki s tem, da natančno usmerjajo naše osebno potovanje, prispevajo tudi k rasti Božjega kraljestva v svetu. Mislim na odločitev za poroko v Kristusu in na ustvarjanje družine ter tudi na vse druge poklice, povezane z delom in s poklicnim življenjem, na zavzetost na področju dobrodelnosti in solidarnosti, na družbeno in politično odgovornost in tako naprej. Gre za poklice, ki nas naredijo nosilce obljube dobrote, ljubezni in pravičnosti ne samo za nas same, temveč tudi za družbene in kulturne kontekste, v katerih živimo, ki potrebujejo pogumne kristjane in pristne priče Božjega kraljestva.

V srečanju z Gospodom more nekdo začutiti privlačnost klica v posvečeno življenje ali v službeno duhovništvo. Gre za odkritje, ki privlači in obenem straši: čutiti se poklicani, da bi postali »ribiči ljudi« v ladji Cerkve s popolno podaritvijo samega sebe in prav tako z zvestim služenjem evangeliju, bratom in sestram. Ta izbira nosi s sabo tveganje – pustiti vse za seboj, da bi šli za Gospodom, se mu popolnoma posvetili ter postali njegovi sodelavci. Številni notranji odpori morejo preprečiti takšno odločitev in zlasti v nekaterih močno sekulariziranih okoljih, kjer se zdi, da ni več prostora za Boga in za evangelij, zlahka pademo v malodušnost in v "utrujenost upanja" (Homilija pri maši z duhovniki, posvečenimi osebami in laičnimi gibanji, Panama, 26. januarja 2019).

In vendar ni večjega veselja, kakor da nekdo tvega življenje za Gospoda! Zlasti vam, mladi, želim povedati: ne bodite gluhi za Gospodov klic! Če vas On kliče, da hodite za Njim, ne povlecite vesel v čoln, temveč mu zaupajte. Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga. Vedno se spominjajte, da tistim, ki zapustijo mreže in čoln, da bi mu sledili, Gospod obljublja radost novega življenja, ki napolnjuje srce in poživlja naše potovanje.

Dragi prijatelji! Lastnega poklica ni vedno lahko razločevati in ni lahko usmeriti življenja v pravo smer. Zato je potrebno, da se obnovi zavzetost vse Cerkve – duhovnikov, posvečenih oseb, pastoralnih animatorjev, vzgojiteljev – da se, zlasti mladim, zagotovi možnosti za poslušanje in razločevanje. Potrebna je takšna mladinska pastorala in pastorala poklicev, ki bo pomagala odkrivati Božji načrt, posebno z molitvijo, s premišljevanjem Božje besede, z evharističnim češčenjem in duhovnim spremljanjem.

Kakor se je na Svetovnem dnevu mladih v Panami večkrat izkazalo, moramo pogled vedno znova usmerjati v Marijo. Tudi v zgodbi tega mladega dekleta je bil poklic hkrati obljuba in tveganje. Njeno poslanstvo ni bilo lahko, vendar ni dopustila, da bi jo prevzel strah. Njen »da« je bil »da« nekoga, ki se je pripravljen zastaviti in tvegati, nekoga, ki je pripravljen zastaviti vse, ne da bi imel katero koli drugo varnost, razen gotovost, da je nosilec obljube. In vsakega izmed vas vprašam: Ali čutite, da ste nosilci neke obljube? Kakšno obljubo nosim v svojem srcu, da bi jo uresničil? Marija je brez dvoma imela zahtevno nalogo, vendar težave niso bile razlog, da bi rekla »ne«. Seveda bi imela težave, vendar ne bi bile takšne, kot se pojavijo, kadar nas ohromi strahopetnost, ker položaj ni že vnaprej jasen in gotov (Vigilija z mladimi, Panama, 26. januar 2019).

Na svetovni molitveni dan za poklice se združimo v molitvi s prošnjo Gospodu, naj nam pomaga odkriti svoj načrt ljubezni za naše življenje in nam da pogum za hojo po poti, ki jo od vekomaj izbral za nas.

                                                         Frančišek

 

V Vatikanu, 31. januarja 2019, god sv. Janeza Boska

                                                                                                           

 

Prevedla: s. Štefka Klemen, OSU
Lektorirala: Marinka Černetič

 

Poslušati, razločevati, živeti Gospodov klic (2018)

Print Email
  1. aprila 2018, na 4. velikonočno nedeljo, bomo obhajali 55. svetovni dan molitve za duhovne poklice. Ob tej priložnosti je sveti oče Frančišek škofom, duhovnikom, posvečenim osebam in vernikom vsega sveta napisal naslednjo poslanico:

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 55. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE, 22. APRIL 2018

POSLUŠATI, RAZLOČEVATI, ŽIVETI GOSPODOV KLIC

 

Dragi bratje in sestre!

Prihodnjega oktobra bo potekalo 15. redno splošno zasedanje škofovske sinode, ki bo posvečeno mladim in še posebno odnosu med mladimi, vero in poklicem. Ob tej priložnosti bomo imeli možnost, da globlje razmislimo, kako je poklicanost k veselju, ki nam ga namenja Bog, v središču našega življenja in kako je to »Božji načrt za može in žene vseh časov« (Škofovska sinoda, XV. redno splošno zasedanje, Mladi, vera in razločevanje poklicanosti, Uvod).

55. svetovni dan molitve za poklice nam ponovno in močno oznanja to veselo novico: Nismo žrtve naključja ali zaporedja neurejenih dogodkov, temveč nasprotno, naše življenje in naša navzočnost v svetu sta sad Božjega klica!

Celo v nemirnih časih, v katerih živimo, nas skrivnost učlovečenja spominja, da nam Bog vedno prihaja naproti in je Bog z nami; on včasih prihaja po zaprašenih cestah našega življenja, sprejema naše silno domotožje po ljubezni in sreči ter nas kliče k veselju. V raznolikosti in edinstvenosti vsakega poklica, osebnega in cerkvenega, je treba poslušati, razločevati in živeti to Besedo, ki nas kliče od zgoraj; medtem ko stori rodovitne naše talente, nas naredi tudi za orodje odrešenja v svetu in nas vodi k polnosti sreče.

Ti trije vidiki – poslušanje, razločevanje in življenje – so bili prav tako navzoči od začetka Jezusovega poslanstva, ko je po dneh molitve in boja v puščavi obiskal svojo sinagogo v Nazaretu in tam poslušal Besedo, razločeval vsebino poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, in oznanjal, da je prišel, da ga uresniči »danes« (prim. Lk 4,16-21).

 

Poslušati

Gospodov klic – naj takoj povemo – ni tako jasen kot nekaj, kar moremo slišati, videti ali otipati v našem vsakdanjem izkustvu. Bog prihaja tiho in diskretno, ne da bi nam jemal našo svobodo. Tako se lahko zgodi, da njegov glas zadušijo mnoge skrbi in opravki, ki zaposlujejo naše misli in naše srce.

Prav je torej, da se razpoložimo za globoko poslušanje njegove Besede in življenja, da smo pozorni tudi na podrobnosti našega vsakdanjika, da se naučimo brati dogodke v luči vere in ohranjamo odprtost za presenečenja Duha.

Posebnega in osebnega klica, ki si ga je Bog zamislil za nas, nikoli ne bomo odkrili, če bomo ostali zaprti sami vase, v svoje navade in vztrajali v drži malodušnega človeka, ki svoje življenje zapravlja v ozkosrčnem iskanju lastnega jaza. Tako bomo izgubili priložnost, da bi sanjali o velikih stvareh ter postali protagonisti te edinstvene in izvirne zgodovine, ki jo Bog želi pisati z nami.

Tudi Jezus je bil poklican in poslan; zaradi tega je potreboval, da se zbere v tišini. Poslušal in bral je Besedo v Sinagogi ter z lučjo in močjo Svetega Duha razodel njen polni pomen, sklicujoč se na svojo lastno osebo in na zgodovino izraelskega ljudstva.

Drža poslušanja postaja danes vse bolj težka, ker smo potopljeni v hrupno družbo, v silovitost obilja spodbud in informacij, ki polnijo naše dneve. Z zunanjim hrupom, ki včasih prevladuje v naših mestih in soseskah, sta večkrat povezani tudi naša notranja razpršenost in zmeda, ki nam ne dovolita, da bi se ustavili in uživali v okušanju kontemplacije, v miru razmislili o okoliščinah svojega življenja ter napravili, zaupajoč v dobrohoten Božji načrt za nas, rodovitno razločevanje.

Toda, kakor vemo, Božje kraljestvo pride, ne da bi delalo hrup in ne da bi zbujalo pozornost (prim. Lk 17,21), in njegova semena moremo zbrati samo, kadar kot prerok Elija znamo vstopiti v globine svojega duha in pustimo, da se ta odpre za komaj zaznaven glas Božjega šepeta (prim. 1 Kr 19,11-13).

 

Razločevati

Ko Jezus v Sinagogi v Nazaretu bere odlomek iz preroka Izaija, razločuje vsebino poslanstva, za katero je bil poslan, in ga predstavi tistim, ki so pričakovali Mesija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19).

Na enak način lahko vsak od nas odkrije svoj lasten poklic samo z duhovnim razločevanjem. To je proces, v katerem oseba, v dialogu z Gospodom in v poslušnosti glasu Duha, pride do tega, da napravi temeljno izbiro, začenši z izbiro svojega življenjskega stanu (Škofovska sinoda, XV. redno splošno zasedanje, Mladi, vera in duhovno razločevanje II, 2).

Še posebno odkrivamo, da ima krščanski poklic vedno tudi preroško dimenzijo. Kakor nam pričuje Sveto pismo, so bili preroki poslani ljudem v situacijah velike materialne negotovosti ter duhovne in moralne krize z naročilom, da bi v Božjem imenu ljudem govorili besede spreobrnjenja, upanja in tolažbe. Kakor veter, ki dviga prah, prerok vznemirja napačno mirnost vesti, ki je pozabila Gospodovo besedo, razločuje dogodke v luči Božje obljube in pomaga ljudstvu opaziti znamenja vzhajanja zarje v temi zgodovine.

Tudi danes močno potrebujemo razločevanje in preroštvo; premagati je treba skušnjave ideologije in prepuščanja usodi ter v odnosu z Gospodom odkrivati kraje, sredstva in situacije, po katerih nas kliče. Vsak kristjan bi moral razvijati sposobnost »razbrati znotraj« lastnega življenja in prepoznati, kam in k čemu ga kliče Gospod, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo.

 

Živeti

Končno Jezus oznani novost sedanjega trenutka, ki bo mnoge navdušila, druge pa zakrknila. Čas se je dopolnil in On, od Izaija oznanjeni Mesija, je maziljen, da reši jetnike, ozdravi slepe in oznani usmiljeno ljubezen Boga do vsake stvari. Resnično, »danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,20), zatrdi Jezus.

Veselje evangelija, ki nas odpre za srečanje z Bogom ter z brati in sestrami, ne more čakati naše počasnosti in naše lenobnosti; ne more se nas dotakniti, če slonimo pri oknu z izgovorom, da še vedno čakamo na ugoden čas; za nas se tudi nikakor ne more uresničiti, če takoj danes ne prevzamemo tveganja in se odločimo za neko izbiro. Poklic je danes! Poslanstvo kristjana je za sedaj! In vsak od nas je poklican – v laiško življenje v zakon ali v duhovniški poklic v službenem duhovništvu ali v življenje posebne posvetitve –, da bi postal Gospodova priča, tukaj in sedaj.

Ta danes, ki ga je Jezus oznanil, nam dejansko zagotavlja, da Bog še naprej prihaja, da bi odrešil človeštvo in nas naredil deležne svojega poslanstva. Gospod še naprej kliče ljudi, da bi bili z njim in hodili za njim v odnosu posebne bližine, v njegovi neposredni službi. In če nam da razumeti, da nas kliče, naj se popolnoma posvetimo njegovemu Kraljestvu, se nam ni treba bati. Lepo je – in velika milost – biti popolnoma in za vedno posvečeni Bogu in službi bratom.

Gospod tudi danes kliče, naj hodimo za njim. Ni nam treba čakati, da bomo popolni, da bi odgovorili s svojim velikodušnim »tukaj sem«, niti se ni treba bati svojih meja in svojih grehov, temveč z odprtim srcem sprejeti Gospodov glas. Poslušati ta glas, razločevati svoje osebno poslanstvo v Cerkvi in svetu ter ga končno živeti v »danes«, ki nam ga daje Bog.

Naj nas presveta Marija, dekle, ki je živelo na obrobju, ki je poslušalo, sprejelo in živelo Božjo besedo, ki je postala človek, vedno varuje in spremlja na naši poti.

V Vatikanu, 3. decembra 2017

Prva adventna nedelja

                                                                   Papež Frančišek

 

                                                                              Prevedla: s. Štefka Klemen, OSU

                                                                                       Lektorirala: Marinka Černetič

 

Cerkev, mati poklicev (2016)

Print Email

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA 53. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE 17. APRIL 2016

CERKEV, MATI POKLICEV

Dragi bratje in sestre!

Iskreno želim, da bi se mogli v tem izrednem jubileju usmiljenja vsi krščeni veseliti tega, da pripadajo Cerkvi, in bi mogli ponovno odkriti, da se poklic kristjana, kakor tudi vsak poseben poklic rodi v okrilju Božjega ljudstva ter je dar Božjega usmiljenja! Cerkev je hiša usmiljenja in predstavlja humus, v katerem poklic vzkali, raste in obrodi sad.

Zato ob priložnosti 53. Svetovnega dneva molitve za poklice vabim vse vas, da motrite apostolsko skupnost in se zahvalite za vlogo skupnosti na poti vsakega poklicanega. V buli, kjer sem naznanil izredni jubilej usmiljenja, sem spomnil na besede svetega Bede Častitljivega, ki se nanašajo na poklic svetega Mateja: »Miserando atque eligendo« (Jezus je pogledal Mateja z usmiljeno ljubeznijo in ga izbral) (Misericordiae Vultus, 8). Gospodovo usmiljeno delovanje odpušča naše grehe in nas odpira novemu življenju, ki se uresničuje v klicu hoje za njim ter v poslanstvu. Vsak poklic v Cerkvi ima svoj izvor v sočutnem Jezusovem pogledu. Spreobrnjenje in poklic sta kot dve strani iste medalje in sta nenehno povezana v nas, v našem življenju učenca oznanjevalca.

Blaženi Pavel VI. je v svoji apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi opisal korake v procesu evangelizacije. Eden od njih je pripadnost krščanski skupnosti (prim. št. 23), tisti skupnosti, od katere smo najprej prejeli pričevanje vere in izvirno oznanilo Gospodovega usmiljenja. Ta vključitev v krščansko skupnost obsega vse bogastvo cerkvenega življenja, zlasti zakramente. Vsekakor Cerkev ni samo nek prostor, kjer verujemo, temveč je tudi predmet naše vere. Zaradi tega v veri izpovedujemo: »Verujem v Cerkev.«

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Poklic se rojeva v Cerkvi. Že od začetka prebuditve nekega poklica je potreben primeren »čut« Cerkve. Nihče ni poklican zgolj za neko določeno področje ali za neko skupino ali za neko cerkveno gibanje temveč za Cerkev in za svet. »Jasno znamenje resničnosti neke karizme je njena cerkvenost, njena zmožnost, da se harmonično integrira v življenje svetega Božjega ljudstva za dobro vseh« (ibid., 130). Ko odgovarja na Božji klic, mlad človek vidi, da se njegovo obzorje razširja na cerkveno; odkriti more številne karizme in tako bolj objektivno razločevati. Tako skupnost postane dom in družina, kjer se rojevajo poklici. Kandidat torej s hvaležnostjo gleda to posredovanje skupnosti kot bistveni element za njegovo prihodnost. Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.

Poklic raste v Cerkvi. Med procesom oblikovanja se med kandidati različnih poklicev poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z delitvijo življenja v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes; skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v oblikovanju, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega moramo čutiti veliko hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se poklicna pot v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v trajnem oblikovanju. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Poslanstvo Pavla in Barnabe je dober primer te razpoložljivosti Cerkvi. Poslani v poslanstvo po Svetem Duhu in po antiohijski skupnosti (prim. Apd 13,1-4) se vrnejo v isto skupnost in pripovedujejo, kaj je Gospod storil po njih (prim. Apd 14,27). Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane življenjska opora,in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Med pastoralnimi delavci so posebej pomembni duhovniki. V njihovem služenju uresničujejo Jezusove besede: »Jaz sem vrata k ovcam (…). Jaz sem dobri pastir.« (Jn 10,7.11) Pastoralna skrb za poklice je temeljni del njihovega pastoralnega služenja. Duhovniki spremljajo tiste, ki iščejo lastno poklicanost, kakor tudi tiste, ki so že darovali svoje življenje v službi Bogu in skupnosti.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je Cerkev mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

Oče usmiljenja, ki si dal svojega Sina za naše odrešenje in nas vedno podpiraš z darovi svojega Duha, daj nam krščanske skupnosti, ki bodo žive, goreče in vesele, ki bodo izviri bratskega življenja in bodo med mladimi prebujale željo posvetiti se tebi in delu za evangelizacijo. Podpiraj njihova prizadevanja, da bi ponudili ustrezno poklicno katehezo in različne poti posebne posvetitve. Daj jim modrosti za potrebno poklicno razločevanje, da bo v vsem zasijala veličina tvoje usmiljene ljubezni. Marija, Mati in vzgojiteljica Jezusa, posreduj za vsako krščansko skupnost, da po Svetem Duhu postane rodovitna, da bo vir resničnih poklicev v službi svetega Božjega ljudstva.

V Vatikanu, 29. novembra 2015

papež Frančišek

 

Gnani po Duhu za poslanstvo (2017)

Print Email

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 54. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE

GNANI PO DUHU ZA POSLANSTVO

 

Dragi bratje in sestre,

v zadnjih letih smo razmišljali o dveh vidikih, ki zadevajo krščanski poklic: o vabilu, da "gremo iz sebe", da bi poslušali glas Gospoda, in o pomembnosti cerkvene skupnosti kot privilegiranega kraja, kjer se Božji klic rodi, hrani in se izraža.

Zdaj, ob 54. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim usmeriti pozornost na misijonarsko razsežnost krščanskega poklica. Kdor se je pustil pritegniti Božjemu glasu in začel slediti Jezusu, kmalu odkrije v sebi neustavljivo željo, da bi ponesel evangelij svojim bratom z evangelizacijo in s služenjem v ljubezni. Vsi kristjani smo poklicani, da bi bili misijonarji evangelija! Učenec v resnici ne prejme daru Božje ljubezni za zasebno tolažbo, ni poklican, da promovira samega sebe, niti da ščiti interese neke družbe, ampak se ga preprosto dotakne in ga preoblikuje veselje, da ga Bog ljubi. Te izkušnje ne more ohraniti samo zase: »Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 21)

Misijonarska angažiranost torej ni nekaj, kar bi dodali krščanskemu življenju kot neke vrste okrasek, temveč je v osrčju same vere. Odnos z Gospodom vključuje dejstvo, da smo poslani na svet kot preroki njegove besede in priče njegove ljubezni.

Čeprav doživljamo številne šibkosti in se včasih počutimo malodušne, moramo dvigniti glavo k Bogu, ne da bi se prepustili občutku neustreznosti ali predali pesimizmu, ki nas naredi za pasivne opazovalce utrujenega in monotonega življenja. Ni prostora za strah: Bog sam prihaja očistit naše "nečiste ustnice", nas naredit primerne za poslanstvo: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,7–8)

Vsak poslani učenec čuti v srcu ta Božji glas, ki ga vabi, naj gre med ljudi, kakor Jezus, ki je »ozdravljal in delal dobro vsem« (Apd 10,38). Že sem imel priložnost spomniti, kako je dejansko po krstu vsak kristjan Krištof, to je »tisti, ki nosi Kristusa« svojim bratom (prim. Kateheze, 30. januar 2016). To še posebej velja za tiste, ki so poklicani v življenje posebne posvetitve, in enako za duhovnike, ki so velikodušno odgovorili: »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene!« S prenovljeno misijonarsko zavzetostjo so poklicani zapustiti sveta obzidja templja, da bi omogočili Božji nežnosti prekipevanje v blagor ljudi (prim. Homilija na krizmeni maši, 24. marec 2016). Cerkev potrebuje takšne duhovnike: zaupljive in vedre, ker so odkrili pravi zaklad, zavzete za to, da bi ga z veseljem naredili znanega vsem! (prim. Mt 13,44)

Kadar govorimo o krščanskem poslanstvu, se seveda pojavljajo številna vprašanja: Kaj pomeni biti misijonar evangelija? Kdo daje moč in pogum za oznanjevanje? Kakšna je evangeljska logika, ki navdihuje poslanstvo? Na ta vprašanja lahko odgovorimo ob kontemplaciji treh evangeljskih prizorov: začetek Jezusovega poslanstva v shodnici v Nazaretu (prim. Lk 4,16-30), pot, ki jo prehodi Vstali ob učencih v Emavs (prim. Lk 24,13-35), in končno prilika o semenu (prim. Mk 4,26-27).

Jezus je maziljen z Duhom in poslan. Biti učenec misijonar pomeni, biti aktivno udeležen pri Kristusovem poslanstvu, ki ga sam Jezus opiše v sinagogi v Nazaretu: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18-19). To je tudi naše poslanstvo: da smo maziljeni z Duhom in da gremo svojim bratom oznanjat Besedo, ki postane zanje sredstvo odrešenja.

Jezus se nam pridruži na poti. Pred vprašanji, ki prihajajo iz človeškega srca, in pred izzivi, ki jih poraja realnost, lahko občutimo izgubo ter pomanjkanje energije in upanja. Obstaja nevarnost, da se krščansko poslanstvo zazdi kot čista neuresničljiva utopija ali kakorkoli že, kot realnost, ki presega naše moči. Toda če kontempliramo vstalega Jezusa, ki hodi ob emavških učencih (prim. Lk 24,13-15), naše zaupanje lahko oživi. V tem evangeljskem prizoru imamo pristno »liturgijo na poti«, ki je pred liturgijo Besede in lomljenja Kruha in nam razodeva, da je na vsakem koraku Jezus z nami! Učenca, ki ju je ranil škandal križa, se po porazu vračata domov; v srcu nosita uničeno upanje in sanje, ki se niso uresničile. V njiju je žalost preglasila veselje evangelija. Kaj naredi Jezus? Ne sodi ju, z njima prehodi isto pot, in namesto, da bi odstranil zid, naredi špranjo. Počasi spreminja njuno malodušnost, razplamti njuna srca in jima odpre oči, ko razlaga besedo in razlomi kruh. Enako tudi kristjan ni sam nosilec poslanstva, temveč v naporih in nerazumevanjih izkuša, »da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus z njim sredi misijonskega dela.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 266).

Jezus stori, da seme vzkali. Končno je pomembno, da se od evangelija naučimo načina oznanjevanja. Neredko se celo ob najboljših namenih zgodi, da podležemo določeni strasti po moči, prozelitizmu ali netolerantnemu fanatizmu. Evangelij nas nasprotno kliče, da zavržemo malikovanje uspeha in moči, pretirano skrb za strukture in bojazen, ki bolj ustreza duhu pridobivanja kot duhu služenja. Seme Kraljestva, čeprav majhno, nevidno in včasih neznatno, raste tiho, zahvaljujoč nenehnemu Božjemu delu: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,26-27). To je naš prvi razlog upanja: Bog presega vsa naša pričakovanja in nas preseneča s svojo velikodušnostjo ter stori, da vzbrstijo sadovi našega dela celó bolj, kot bi mogli pričakovati glede na človeško učinkovitost.

S tem evangeljskim zaupanjem se odpremo tihemu delovanju Duha, ki je temelj poslanstva. Niti poklicne pastorale niti krščanskega poslanstva ni mogoče uresničevati brez nenehne in kontemplativne molitve. Krščansko življenje je zato treba hraniti s poslušanjem Božje besede in predvsem negovati osebni odnos z Gospodom v evharističnem češčenju, privilegiranem »kraju« srečanja z Bogom.

Prav to intimno prijateljstvo z Gospodom želim živo spodbuditi, zlasti da bi od Boga izprosili nove poklice za duhovništvo in posvečeno življenje. Božje ljudstvo potrebuje da ga vodijo pastirji, ki razdajajo svoje življenje v službi evangelija. Zato prosim župnijske skupnosti, združenja in številne v Cerkvi navzoče molitvene skupine: Skušnjavi malodušja se uprite tako, da nadaljujete z molitvijo h Gospodu, naj pošlje delavcev na svojo žetev in nam da duhovnikov, zaljubljenih v evangelij, zmožnih biti blizu svojim bratom in biti tako živo znamenje usmiljene Božje ljubezni.

Dragi bratje in sestre, tudi danes moremo ponovno odkriti gorečnost oznanjevanja in zlasti mladim predlagati hojo za Kristusom. Nasproti razširjenemu pojmovanju utrujene vere ali vere, omejene zgolj na »morate izpolniti«, želijo naši mladi odkriti vedno aktualno privlačnost Jezusovega lika, da bi se pustili postaviti pod vprašaj in izzvati njegovim besedam ter njegovim gestam in, zahvaljujoč njemu, končno sanjati življenje, ki bo zares človeško, veseli, da se posvetijo v ljubezni.

Sveta Marija, Mati našega Odrešenika, je imela pogum objeti te Božje sanje, tako da je položila svojo mladost in svoje navdušenje v njegove roke. Po njeni priprošnji naj dosežemo enako odprtost srca, enako pripravljenost odgovoriti na Gospodov klic z našim »Tukaj sem«, se z enakim veseljem podati na pot (prim. Lk 1,39) in ga kakor ona oznanjati vsemu svetu.

                                                                                                                        papež Frančišek

Vatikan, 27. november 2016
Prva adventna nedelja

                                                                                         Prevod: s. Štefka Klemen OSU

 

Izhod, temeljna izkušnja poklicanosti (2015)

Print Email

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA 52. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE 26. APRIL 2015

IZHOD, TEMELJNA IZKUŠNJA POKLICANOSTI

 

Dragi bratje in sestre!

Četrta velikonočna nedelja nam predstavi podobo Dobrega Pastirja, ki pozna svoje ovce, jih kliče, jih hrani in jih vodi. Na to nedeljo že več kot 50 let obhajamo Svetovni dan molitve za duhovne poklice. Vsakokrat nas spomni na pomembnost molitve, da bi, kot je Jezus rekel svojim učencem: »... gospodar žetve ... poslal delavce na svojo žetev.« (LK 10,2) Jezus to naroči, ko po dva in dva pošlje apostole in dvainsedemdesetere učence, ki jih je bil prej poklical (Lk 10, 1-16). Če je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (Ad gentes, 2), se krščanska poklicanost resnično lahko rodi samo znotraj misijonske izkušnje. Poslušati in slediti glasu Kristusa, Dobrega Pastirja, se mu pustiti pritegniti in voditi ter mu posvetiti svoje življenje, tako pomeni dopustiti Svetemu Duhu, da nas uvede v to misijonsko dogajanje. Sveti Duh v nas prebuja željo in nas opogumlja, da svoje življenje radostno darujemo in ga razdajamo zaradi Božjega kraljestva.

Darovanje lastnega življenja v tej misijonski drži je mogoče le, če smo sposobni iti iz sebe. Zato ob 52. Svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim razmišljati prav o tem posebnem »izhodu«, ki je poklic, ali bolje, o našem odgovoru na Božji klic. Ko zaslišimo besedo »izhod«, nam misel takoj pohiti k začetkom čudovite ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodbe, ki vodi preko dramatičnih dni v egiptovskem suženjstvu, Mojzesove poklicanosti, osvoboditve in poti v obljubljeno deželo. Druga Mojzesova knjiga, ki govori o teh dogodkih, predstavlja prapodobo celotne zgodovine odrešenja in tudi temeljno dinamiko krščanske vere. Prehod iz suženjstva starega človeka v novo življenje v Kristusu je odrešenjsko delo, ki nam prihaja po veri (Ef 4,22-24). To prehajanje je pravi in resnični »prehod«, je pot posameznega kristjana in celotne Cerkve, odločilna preusmeritev celotne osebe k Očetu.

Začetek vsakega krščanskega poklica je ta temeljna smer izkušnje vere: verovati, pomeni zapustiti samega sebe, zapustiti svojo lagodnost in togost lastnega jaza, da bi svoje življenje lahko osredinili v Jezusu Kristusu. Zapustiti kakor Abraham lastno deželo, oditi na pot z zaupanjem, vedoč, da bo Bog pokazal pot v novo deželo. Tega »izhoda« ne smemo razumeti kot podcenjevanja lastnega življenja, lastnega čutenja, lastne človečnosti; nasprotno, kdor se poda na pot hoje za Kristusom, najde življenje v izobilju, ko samega sebe dá povsem na razpolago Bogu in njegovemu kraljestvu. Jezus pravi: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« (Mt 19,29) Vse to ima svoje globlje korenine v ljubezni. Kajti krščanska poklicanost je predvsem klic ljubezni, ki priteguje in vodi preko sebe, osebo razsredišči, »sproža nenehen izhod vase zaprtega jaza v jaz, ki se podarja, in prav v tem podarjanju najde sebe in Boga« (Deus Caritas est, 6).

Izkušnja izhoda je osnova krščanskega življenja, še posebej za tiste, ki se odločijo za posebno služenje evangeliju. Je drža stalnega spreobračanja in preobrazbe, stalnega vztrajanja na poti in prehajanja iz smrti v življenje, kar obhajamo v vsej liturgiji: je velikonočna skrivnost. Od Abrahamove do Mojzesove poklicanosti, od Izraelovega popotovanja po puščavi do spreobrnjenja, ki so ga oznanjali preroki, vse do Jezusovega misijonskega potovanja, ki doseže vrhunec v njegovi smrti in vstajenju, je končno poklicanost vedno tisto Božje delovanje, ki nam omogoča iziti iz našega začetnega stanja, nas osvobaja vsake oblike suženjstva, nas iztrga iz navajenosti in ravnodušnosti ter nas usmerja v veselje občestva z Bogom in z brati. Odgovoriti Božjemu klicu, torej pomeni pustiti, da nas izpelje iz naše lažne ustaljenosti, da bi nas usmeril na pot k Jezusu Kristusu, ki je začetek in konec našega življenja in naše sreče.

Ta proces izhoda ni pomemben le za posameznika, temveč je misijonsko in evangelizacijsko dogajanje vse Cerkve. Cerkev je resnično zvesta svojemu učitelju, ko je sama »v izhodu«, ko ni pretirano zaskrbljena zase, za lastne strukture in lastne dosežke, ko je bolj usmerjena k Božjim otrokom, da bi jih srečala v njihovih resničnih situacijah, in je pripravljena trpeti skupaj z njimi. Bog gre iz sebe zaradi ljubezenskega odnosa znotraj Svete Trojice, sliši krik svojega ljudstva in se zavzame za njegovo osvoboditev (2 Mz 3,7). K takemu načinu bivanja in delovanja je poklicana tudi Cerkev: Cerkev, ki oznanja veselo novico, gre naproti človeku, z Božjo milostjo ozdravlja telesne in duševne rane ter skrbi za reveže in pomoči potrebne.

Dragi bratje in sestre, ta osvobajajoči izhod, ki nas vodi h Kristusu in k bratom, je ključ za polno razumevanje človeka ter za človeški in družbeni napredek v zgodovini. Poslušati in sprejeti Gospodov klic ni zasebna in intimna stvar vsakokratnega čutenja temveč je konkretna, resnična in celostna odločitev našega bitja za služenje Božjemu kraljestvu na zemlji. Zato krščanska poklicanost, zakoreninjena v zrenju Očetovega srca, sočasno vabi k zavzetemu delovanju za osvoboditev bratov in sester, predvsem najbolj revnih. Jezusov učenec ima odprto srce za neskončno Božje obzorje in njegova zaupnost z Gospodom ni nikoli beg pred življenjem in pred svetom, temveč nasprotno, »ga oblikuje za misijonarja v skupnosti« (Evangelii gaudium, 23).

Dinamika izhoda, ki vodi k Bogu in ljudem, napolni življenje z veseljem in smislom. Te besede namenjam predvsem mladim, ki zaradi svoje starosti in pogleda na prihodnost, ki je še pred njimi, znajo biti razpoložljivi in velikodušni. Neznano in skrb za prihodnost ter vsakodnevne negotovosti lahko ohromita ta njihov zagon, razblinita njihove sanje do te mere, da mislijo, kako se nima smisla potruditi in da krščanski Bog omejuje njihovo svobodo. Nasprotno, dragi mladi, ne bojte se iziti iz samih sebe in se podati na pot! Evangelij osvobaja, spreminja in polepša naše življenje. Kako lepo je, ko te Božji klic preseneti, ko sprejmeš njegovo Besedo ter hodiš po Jezusovih stopinjah v zrenju Božje skrivnosti in v velikodušnem podarjanju bližnjim. Vaše življenje bo vsak dan bolj bogato in bolj srečno!

Devica Marija, vzor vsake poklicanosti, se ni bala izreči svoj »fiat« - zgodi se Božjemu klicu. Tudi nas spremlja in nas vodi. S pogumno vero je Marija izrazila veselje pravega izhoda iz same sebe in zaupala Bogu svoje življenjske načrte. Nanjo se obrnimo, da bomo popolnoma razpoložljivi za načrt, ki ga ima Bog za vsakega izmed nas. Naj v nas raste želja iti iz sebe, z veseljem drugim naproti (Lk 1,39). Naj nas Mati Devica varuje in prosi za vse nas.

V Vatikanu, 29. marca 2015

papež Frančišek

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda