Razločevanje poklicanosti

Kako vedeti, kam Gospod kliče?

Nekaj nasvetov za iskanje odgovora. V svojem duhovniškem poslanstvu sem srečal že marsikaterega fanta ali pa dekle z vprašanjem: "Kako naj vem, kakšna je moja poklicanost, kam me Gospod kliče?" Toda le redki so prišli do odgovora. Zakaj? V mnogih sem odkril strah, da bi Gospod želel od njih tisto, kar se jim zdi, da ni v skladu s tem, kar oni želijo. Nekako skoraj ne morejo verjeti, da je Gospodova želja skladna s tem, kar oni sami resnično želijo, zato si niti ne upajo iti povsem odkrito predenj. In če sem kdaj komu rekel, ki je čutil v sebi posebni duhovni poklic, da mu bo Gospod morda rekel, da ga kliče v zakonsko življenje, si vseeno ni upal odkrito stopiti predenj. Raje je ostal v negotovosti in pri svojem, kot pa da bi nekako le prišel na jasno glede svoje poklicanosti. Toda, sprašujem se, ali bo takšen fant ali dekle sploh kdaj, tudi pozneje, upal stopiti pred Gospoda povsem odprto, brez strahu, da bo slišal kaj takšnega, česar ne želi slišati?

Prehitro postavljeno vprašanje

Večkrat čisto konkretno podoživljam dogodek srečanja bogatega mladeniča z Jezusom Kristusom. Ta mladenič je bil resnično idealen, izpolnjeval je vse božje zapovedi. Toda v sebi je čutil nemir. Njegovo srce je želelo nekaj več. Pristopil je k Jezusu z iskrenim vprašanjem: “Kaj naj storim?” Jezus se je zazrl v njegove oči in ga vzljubil. Toda, ko mu je rekel: “Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj” (Mr 10,21), je mladenič žalosten odšel. Zakaj? Zakaj toliko nemira in žalosti v mnogih mladih, ki v sebi bolj ali manj jasno čutijo, da jih Gospod kliče v duhovništvo ali posvečeno življenje? Vedno bolj sem prepričan, da je jedro problema v tem, da si prehitro postavljajo vprašanje, kaj naj naredijo. Pozabijo, da si je treba pred tem postaviti drugo vprašanje, ki je temeljno. In ko bodo dobili odgovor nanj, potem bo veliko laže postaviti drugo vprašanje in tudi sprejeti odgovor. Katero je to vprašanje?

“Kdo si, Gospod?”  

Gospod je Pavlu, ki ga je na poti proti Damasku “nenadoma zaslepila močna luč z neba”, najprej postavil vprašanje: “Zakaj me preganjaš?” To vprašanje bi lahko pomenilo: “Zakaj si ravnodušen do mene, zakaj me ne poznaš, zakaj me ne iščeš, zakaj si ne želiš tisto, kar ti jaz želim?” In še: “Zakaj si zadovoljen s tem, kar si? Zakaj hočeš na vsak način uresničiti svojo voljo in ne mojo, svoje želje in ne moje?” Pavel pa odgovori s vprašanjem: “Kdo si, Gospod?” in ne “Kaj naj storim, Gospod?” Zakaj? Bodimo pozorni na ta vrstni red. Zelo pomembno je, da se jasno zavedamo, da vrstni red vprašanj, ki jih postavimo Gospodu, ne sme biti obraten. Prvo vprašanje je “Kdo si?” V središču vsake poti poklicanosti je namreč konkretno srečanje z živo Osebo, ki me zastonjsko ljubi, sprejema in računa name, čeprav me pozna v vsej moji konkretnosti, nevrednosti. “Skrivnost” prave poti poklicanosti je torej postaviti v središče vsega svojega življenja in delovanja Jezusa Kristusa.
 
Kakšno mesto ima Jezus?

Temeljna poklicanost vsakega kristjana je krstna poklicanost: hoditi za Jezusom Kristusom, živeti svojo vsakdanjost v skladu z vzgibi njegovega Duha, torej po božji volji, načrtu. Iskreno si postavimo vprašanje: “Kdo si zame, Gospod? Kakšno mesto zavzemaš v mojem življenju?” Morda bomo, kot so mnogi, vnaprej prepričani, da ga že poznamo in da je na pravem mestu. Ne bojmo se podvomiti in dopustiti, da to vprašanje vstopi v največjo globino našega bitja. Gospodovo mesto lahko najhitreje preverimo tako, da pregledamo svoj odnos do molitve, do božje besede, zakramenta sprave in evharistije, župnijske skupnosti, do bližnjih in vsakdanjih dolžnosti. Da pa bo lahko vedno bolj navzoč, si lahko pomagamo z vsakdanjo izročitvijo: “Jezus, tebi izročam vse svoje življenje. Ti imaš besede večnega življenja. Ti bodi moj edini Gospod in Odrešenik, kajti samo za teboj želim hoditi vedno in povsod.”

Ko izkusim ljubljenost

Vprašanje “Kdo si?” nam torej pomaga pojasniti našo pot vere, naš osebni odnos do Gospoda in podobo, ki jo imamo o Njem. Vprašanje “Kaj naj naredim?” pa razsvetljuje in kaže iskanje poklicanosti. Ti dve vprašanji ne moreta biti ločeni. Sta tako rekoč dve strani ene medalje. Kolikor bolj kdo odkrije Gospoda (“Kdo si?”), toliko bolj se zaveda, da je uresničenje njegove volje, želje (“Kaj naj storim?”) čisto naraven odgovor hvaležnosti, ki jo čuti ob izkustvu njegove zastonjske, odrešenjske ljubezni. Če človek resnično ljubi Gospoda, se povsem samo od sebe porodi to vprašanje. Čisto naravno je, da se iz te ljubezni rodi želja, da bi udejanjili tisto Božjo voljo o nas, ki nas dejansko uresniči. Iz globoke in silovite ljubezni do Gospoda izhaja jasna in odločna volja, da delamo tisto, kar hoče On, in ne, kar hočemo mi. Prav po tem se razlikuje življenje pravega vernika in navideznega vernika.

Brezpogojna odprtost

Temeljna resnica pri premišljevanju o poklicanosti je dejstvo, da ta ne izvira iz nas, temveč iz Boga. Ne izbiramo mi, temveč smo izbrani. Če ima torej Bog že od trenutka našega stvarjenja za vsakega izmed nas svoj načrt, bo gotovo tudi vsakemu dal dovolj jasna znamenja, da bo lahko nanj odgovoril. Seveda je odvisno od nas, ali smo zanje odprti ali smo jih pripravljeni prepoznati in sprejeti na vseh ravneh našega življenja: čustveni, razumski in duhovni. Le če smo pripravljeni slediti naši poklicanosti, bomo tudi zmožni, da jo bomo odkrili. Pravzaprav je brez pomena iskati svojo poklicanost, če je nismo pripravljeni sprejeti. Brez te odprtosti poklicanosti se naše razločevanje sprevrže v hladno preučevanje koristnosti in tveganja ter nenehno iskanje znamenj. Takšno zgolj “razumsko” iskanje zamori v nas ustvarjalni polet in zmožnost za nepreračunljivo, darovanjsko ljubezen (prim. A. Bannon).

Ovire pri sprejemanju poklicanosti

Poleg že omenjenih strahov in nepoznavanja tistega, ki nas kliče, je v nas še mnogo drugih ovir, ki nam onemogočajo, da bi mogli povsem svobodno sprejeti svojo poklicanost. Te ovire nam odkriva prilika o sejalcu (Lk 8,4_15). Ko si prizadevamo, da bi se odprli svoji poklicanosti, se naš sovražnik, oče laži, trudi na vse načine, da bi nam omračil razum in zakrknil srce. Čeprav ga ne povabimo in se večkrat niti ne zavedamo njegove navzočnosti, je on pogosto dejavno navzoč pri našem razločevanju.

“Seme na skali” razkriva, kaj se zgodi s poklicanostjo, če smo čustveno neuravnoteženi, nezreli. Le čustveno zrel človek zmore sprejeti sebe v svoji enkratnosti, se zavedati svoje obdarovanosti, se spraviti z lastno preteklostjo ter hvaležno odkriti v njej navzočnost Boga in znamenja poklicanosti, sprejeti D(d)rugega v njegovi drugačnosti, sprejeti dar lastne spolnosti ter želeti živeti in rasti v celibatu in čistosti, sprejeti trdno odločitev in odgovorno prevzeti poslanstvo.

“Seme med trnjem” kaže na različne skrbi, privlačnost sveta in neurejene misli, pogosto nezavestne, ki nas onesposabljajo, da bi se mogli brezpogojno odpreti lastni poklicanosti in jo sprejeti. Le če sprejmemo duhovni boj, pot očiščevanja in spreobrnjenja, bomo mogli postati resnično to, kar smo v zamisli našega Stvarnika (Upodabljavca). Usoda tega semena kaže tudi na usodo številnih možnih poklicev. Mnogi si ne upajo reči kar takoj odločni “ne”, ampak vse skupaj preložijo in se zaposlijo z drugimi rečmi, ki izpodrinejo to seme in onemogočijo, da bi vzklilo.

“Seme v dobri zemlji” pa opisuje tiste, ki so odprti za svojo poklicanost. Z dobrim in plemenitim srcem besedo poslušajo, jo ohranijo in obrodijo sad v stanovitnosti. Ali nas ne privlači prav to pri svetnikih in vseh tistih, ki v polnosti živijo svojo poklicanost?

“Pripomočki” pri razločevanju

Oglejmo si še nekatere prvine, ki nam lahko pomagajo pri celostnem razločevanju naše poklicanosti, ko smo že vzpostavili osebni odnos do troedinega Boga in odkrili njegovo zastonjsko ljubezen do nas:
 
a) Poslušanje glasov. Pomembno je, da prisluhnemo najrazličnejšim “glasovom”, ki nas kličejo: osebni darovi, značaj, kultura, družbene potrebe, intelektualno delo, prijateljstva, človek, ki smo ga srečali in je naredil na nas močan vtis, potrebe Cerkve (župnije, škofije, vesoljne Cerkve), evangelij, okoliščine, v katerih smo se znašli, itd. Ne iščimo samo posebnih znamenj in izkustev. Bog nam pogosto govori prek čisto običajnih glasov. Ko jih vse povežemo, začnemo počasi odkrivati neko skladnost med njimi, rdečo nit, smiselno povezanost. Postopoma se nam pokaže pot, na katero nas Bog usmerja.
 
b) Premagovanje strahu pred zahtevnostjo posebnih duhovnih poklicev. Poleg redne osebne molitve ter molitvenega premišljevanja Božje besede (lectio divina) so nam v pomoč tudi različna druga sredstva.
  • Poznavanje ljudi, ki že hodijo po poti, o kateri premišljujemo (osebe posvečenega življenja, duhovniki, bogoslovci …). Obiščimo jih, prisluhnimo jim, pogovarjajmo se z njimi tako o lepoti njihove poklicanosti kot tudi o preizkušnjah. 
  • Poskusimo sami takšen način življenja, morda za en vikend, teden ali še več dni. Tako bomo lahko od znotraj začutili ta način življenja ter zaslutili pomoč, ki jo Bog daje, da lahko to živi tudi ubog in šibak človek, kakor smo mi, če se mu le povsem odpremo.
  • Odpovejmo se vsakršnemu duhovnemu narcisizmu, samozagledanosti. Nehajmo misliti le nase, na svoje ugodje in rast. Noben duhovni poklic, še posebej pa posebni, ni namenjen samo za rast posameznika, ki je poklican, temveč tudi za rast celotne skupnosti, za “biti drugim v dobro”. Zavejmo se naše odgovornosti do drugih.
  • Pridružimo se kakšni skupini, v kateri se bomo lahko skupaj z drugimi odpirali svoji poklicanosti (npr. skupina Samuel).
  • Branje. Poleg rednega branja Svetega pisma je zelo koristno prebirati življenjepise svetnikov ter drugih velikih mož in žena
c) Molitev k Svetemu Duhu. V veliko pomoč nam je molitev k Svetemu Duhu, ki more v polnosti razsvetliti vse temine našega življenja ter povezati in razločevati najrazličnejše glasove, ki nas nagovarjajo. V njegovi moči moremo storiti tudi odločilen korak vere, ki nam omogoča zdržati v razpetosti med gotovostjo klica in zavestjo o lastni neprimernosti, med neizmernim hrepenenjem in težo lastne omejenosti, med občutkom izgubljanja in najdenja itd.
 
d) Poznanje samega sebe. Pomembno je poznanje lastne identitete, kdo smo v resnici, kakšne so naše globinske želje, ideali, vrednote, sposobnosti, omejenosti itd. Da bi bili bolj gotovi, da se ne varamo, potrebujemo tudi zunanjo potrditev, ki nam jo omogoča naslednji element. 
 
e) Duhovno spremljanje in duhovne vaje. Na poti razločevanje je nevarno hoditi sam. Redni duhovni pogovor s spremljevalcem nam pomaga izogniti se različnim zankam hudobnega duha in samoprevar ter hoditi po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi se naučili prepoznavati, kako in na kakšen način nam govori Bog. Razločevanje in izbiro je dobro opraviti v dneh duhovnih vaj, ko se umaknemo iz vsakdanjega življenja v samoto in molitev.
 

Ravnovesje pri razločevanju

Razločevanje vključuje dva pomembna vidika, ki se zdita nasprotujoča.
  • Prvi je razumski: vključuje pretežno razumsko, analitično pristopanje k razbiranju in razločevanju znamenj poklicanosti in izbiri. Čeprav se opiramo na molitev, moramo sami spoznati in se odločiti. 
  • Drugi vidik je “skok vere”: v ospredju je intuicija, notranje spoznanje, ki prihaja iz srca, prežetega z vero, upanjem in ljubeznijo. Pogosto ga spremlja živi zgled in osebno duhovno izkustvo. 

Vsekakor morata biti navzoča oba vidika. Njuno razmerje pa je odvisno od posameznika. Bistveno je, da mora razumnik, analitik v nas dati prostor verniku; vernik v nas pa prostor razumniku, božjemu daru razuma (A. Bannon). Nikdar ne smemo pozabiti: kjer je naš zaklad, tam je tudi naše srce. In prav srce, vsaj dolgoročno, bolj kot razum določa naša dejanja. Gre predvsem za vprašanje, kakšno mesto dajemo Bogu, koliko resnično izkustveno vemo, “kdo je”, koliko je resnično naš zaklad.

Začasne in končne izbire

Današnji človek ima zelo krhko in nemirno strukturo notranjega življenja, zato je bolje, da ne naredi prehitro dokončne izbire, razen če je resnično zrela osebnost, tj. rešen raznih voluntarizmov (gradite zgolj na lastni volji, moči) in pretirane navdušenosti (prim. M. I. Rupnik, 2002). Začasna izbira je tako rekoč neka vrsta zaveze z Gospodom, ki jo sklene v molitvenem pogovoru z njim. Na podlagi te zaveze se notranje poistoveti z izbiro in jo nekaj mesecev ali eno leto živi. Boga prosi, naj mu pošlje milost potrditve, če je to izbiro sprejel. Če se ni prav odločil, pa naj mu pošlje jasno spoznanje, da hodi po napačni poti. Seveda je treba znamenja potrditve ali zavrnitve razbirati v luči vere, duhovnega razločevanja, najbolje v pogovoru z duhovnim spremljevalcem, ki ga ves čas duhovno spremlja.

Ivan Platovnjak

Literatura:

  • Bannon, A., Discerniga Vocation, 1. 2. 2004.
  • Martini, C. M., Skrb za duhovniške poklice, Maribor 2000.
  • Papeško delo za duhovne poklice, Novi duhovni poklici za novo Evropo, Ljubljana 1998.
  • Red manjših bratov, Smernice za pastoralno skrb za poklice, Ljubljana 2003. Rupnik, M. I., Razločevanje, I.-II. del, Ljubljana 2001_2002.
  • Slovenski katehetski svet, Katehet in duhovni poklici, Ljubljana 1999.
  • Objavljeno v: Božje okolje 1/2004

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda