Poklicanost svetega Alojzija

Homilija nadškofa Alojzija Cvikla DJ na god sv. Alojzija, 21.6. 2017
DAJ MI, GOSPOD, DA SPOZNAM TVOJO VOLJO

 

Dragi sobratje duhovniki, še posebej pozdrav vam naddekani in dekani, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!

 

Obhajamo praznik sv. Alojzija Gonzage, rojenega 1568 v severni Italiji na gradu Castiglione, bil je prvorojenec in naslednik mejnega grofa, umrl v Rimu kot bogoslovec DJ leta 1591.

Zaustavil se bom ob treh točkah iz njegovega življenja.

1. Alojzij, kot deček
Alojzij je bil deček, ki se mu je uprlo zdolgočaseno življenje pokvarjenega dvora, ki je temeljilo na uživanju in veseljačenju. Njega vse to ni razveseljevalo. »Čutil je, da je to življenje prazno, ničvredno in nevarno. Ko je razmišljal o tem življenju, mu je v roke prišla knjižica, ki se ga je močno dotaknila. Bila je razprava o rožnem vencu in razlaga, kako je potrebno premišljevati te skrivnosti. Do tedaj je poznal le ustno molitev, zdaj pa se mu je odprl docela nov svet.«

Alojzij je v sebi čutil, da mora Bogu pustiti, naj ga vodi, kamor hoče. Ni mu bilo še jasno, kaj Bog od njega pričakuje. Sam takole pravi: »Vse je še polno teme, pa se mi vendar dostikrat zdi, kakor da me Bog želi za duhovnika!« Ko je kardinal Borromeo ob kanonični vizitaciji obiskal Mantovo, je dečku Alojziju izročil katekizem Patra Kanizija, ki ga je vsak večer dolgo v noč prebiral. Posebno rad je prebiral dodatek s premišljevanjem za vsak dan. Zelo se ga je tudi dotaknila večerna molitev, ki jo je našel v tem dodatku: »Jezus, ti si moja luč in ves moj dan. Nočno temo mi preženi, ves sem ti predan!« Bolj ko je ponavljal te besede, bolj je v sebi čutil srečo: »Da srečen sem, srečen. Preprosto ne morem povedati, kako sem srečen!«

Alojzij je zelo rad molil: »Daj mi Gospod, da spoznam tvojo voljo, a daj mi moč, da grem po poti, na katero me ti kličeš. Zdelo se mu je, kakor da sliši odgovor iz globine svojega srca: 'Zaupaj, tvoj trenutek je blizu'!«

2. Alojzij kot fant
Dan za dnem se je bolj posvečal premišljevalni molitvi. 15 leten je bil prepričan, da ga Bog kliče v DJ. Svojo namero je naprej razodel mami, nato očetu. Oče je ostro nasprotoval tej odločitvi. Alojzija to ni zmedlo. Mirno je stopil pred očeta:«Oče, storite z menoj, kar hočete. Samo povem vam, mene kliče Bog v DJ in če se temu ustavljate, ravnate zoper Božjo voljo.« To je zaleglo. Oče je sina blagoslovil. Alojzij se je z veseljem odpovedal pravicam prvorojenstva.

Ob odhodu v Družbo Jezusovo iz domačega gradu je dejal:« Vsi me gledate, gospodje, kakor da sem izgubil kakšno kraljestvo, je rekel v šaljivem tonu, pa sem vendar vse dobil. Kaj sem namreč zapustil? Kneževstvo? Pa kaj je to kneževstvo v primerjavi z Božjim kraljestvom? Našel sem najbolj plemenito bogastvo, najbolj dragoceno imetje, najlepše posestvo. Našel sem revščino in svobodo. Zato imate dovolj razloga, da mi v tem odločilnem trenutku čestitate. Ničesar nisem izgubil, samo dobil sem!«

3. Alojzij kot redovnik
Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjen in odpovedovanjem se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. V letu 1591 je v Rimu razsajala kuga, prosil je predstojnike, da sme streči tem bolnikom. Ves bolan in izčrpan je tudi sam postal žrtev te bolezni, kot žrtev ljubezni do bližnjega. S smrtne postelje je poslal svoji mami ganljivo pismo: »Kar Bog stori, vse prav stori. Če nam jemlje tisto, kar nam je dal, to dela zato, da nas vodi v gotov, svoboden pristan in da nam podeli tisto, po čemer hrepenimo. Vse to sem povedal, presvetla, (tako naslavlja mamo), da z vso družino sprejmete moj odhod kot dragocen dar in da s svojo molitvijo ostanete ob meni in mi pomagate, da preplovem preko tega morja in da se izkrcam na obali vseh svojih upov. Kar se mene tiče, to sprejemam z vso svojo voljo in močjo, tem bolj, ker mi ne ostaja nič drugega, s čimer bi vam mogel dati dokaz otroške ljubezni in spoštovanja, ki vam ga dolgujem. Še enkrat vas prosim, da me blagoslovite!«

V trenutkih bolezni in bližajoči se smrti je moč črpal v evharistiji. Sam pravi: »Od dneva, ko mi je kardinal Borromeo prvič dal nebeški Kruh pri prvem sv. obhajilu, je bil »nebeški kruh« sonce in središče mojega življenja. Vsak moj dan je bil v njegovi luči, v njegovem odsevu. Po ničemer nisem tako hrepenel, kakor po zedinjenju s Kristusom. Kako sem srečen, da bom kmalu pri njem v večnem obhajilu v nebesih!«

Star 23 let in v 4. letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem, je svojo dušo izročil Bogu.
Že 14 let po smrti ga je papež PIJ V. proglasil za blaženega. Za svetnika ga je razglasil Benedikt XIII. leta 1726, tri leta pozneje pa za zavetnika mladine.
Geslo sv. Alojzija je bilo: »Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter pomoč revnim in trpečim.

Naj tudi nam pomaga, da ne bomo našega srca navezovali na dobrine tega sveta, ampak želeli in iskali, kako služiti Bogu, še posebej v tistih, ki trpijo in so naše pomoči najbolj potrebni.
Amen.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda