Cerkev, mati poklicev (2016)

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA 53. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE 17. APRIL 2016

CERKEV, MATI POKLICEV

Dragi bratje in sestre!

Iskreno želim, da bi se mogli v tem izrednem jubileju usmiljenja vsi krščeni veseliti tega, da pripadajo Cerkvi, in bi mogli ponovno odkriti, da se poklic kristjana, kakor tudi vsak poseben poklic rodi v okrilju Božjega ljudstva ter je dar Božjega usmiljenja! Cerkev je hiša usmiljenja in predstavlja humus, v katerem poklic vzkali, raste in obrodi sad.

Zato ob priložnosti 53. Svetovnega dneva molitve za poklice vabim vse vas, da motrite apostolsko skupnost in se zahvalite za vlogo skupnosti na poti vsakega poklicanega. V buli, kjer sem naznanil izredni jubilej usmiljenja, sem spomnil na besede svetega Bede Častitljivega, ki se nanašajo na poklic svetega Mateja: »Miserando atque eligendo« (Jezus je pogledal Mateja z usmiljeno ljubeznijo in ga izbral) (Misericordiae Vultus, 8). Gospodovo usmiljeno delovanje odpušča naše grehe in nas odpira novemu življenju, ki se uresničuje v klicu hoje za njim ter v poslanstvu. Vsak poklic v Cerkvi ima svoj izvor v sočutnem Jezusovem pogledu. Spreobrnjenje in poklic sta kot dve strani iste medalje in sta nenehno povezana v nas, v našem življenju učenca oznanjevalca.

Blaženi Pavel VI. je v svoji apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi opisal korake v procesu evangelizacije. Eden od njih je pripadnost krščanski skupnosti (prim. št. 23), tisti skupnosti, od katere smo najprej prejeli pričevanje vere in izvirno oznanilo Gospodovega usmiljenja. Ta vključitev v krščansko skupnost obsega vse bogastvo cerkvenega življenja, zlasti zakramente. Vsekakor Cerkev ni samo nek prostor, kjer verujemo, temveč je tudi predmet naše vere. Zaradi tega v veri izpovedujemo: »Verujem v Cerkev.«

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Poklic se rojeva v Cerkvi. Že od začetka prebuditve nekega poklica je potreben primeren »čut« Cerkve. Nihče ni poklican zgolj za neko določeno področje ali za neko skupino ali za neko cerkveno gibanje temveč za Cerkev in za svet. »Jasno znamenje resničnosti neke karizme je njena cerkvenost, njena zmožnost, da se harmonično integrira v življenje svetega Božjega ljudstva za dobro vseh« (ibid., 130). Ko odgovarja na Božji klic, mlad človek vidi, da se njegovo obzorje razširja na cerkveno; odkriti more številne karizme in tako bolj objektivno razločevati. Tako skupnost postane dom in družina, kjer se rojevajo poklici. Kandidat torej s hvaležnostjo gleda to posredovanje skupnosti kot bistveni element za njegovo prihodnost. Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.

Poklic raste v Cerkvi. Med procesom oblikovanja se med kandidati različnih poklicev poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z delitvijo življenja v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes; skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v oblikovanju, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega moramo čutiti veliko hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se poklicna pot v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v trajnem oblikovanju. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Poslanstvo Pavla in Barnabe je dober primer te razpoložljivosti Cerkvi. Poslani v poslanstvo po Svetem Duhu in po antiohijski skupnosti (prim. Apd 13,1-4) se vrnejo v isto skupnost in pripovedujejo, kaj je Gospod storil po njih (prim. Apd 14,27). Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane življenjska opora,in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Med pastoralnimi delavci so posebej pomembni duhovniki. V njihovem služenju uresničujejo Jezusove besede: »Jaz sem vrata k ovcam (…). Jaz sem dobri pastir.« (Jn 10,7.11) Pastoralna skrb za poklice je temeljni del njihovega pastoralnega služenja. Duhovniki spremljajo tiste, ki iščejo lastno poklicanost, kakor tudi tiste, ki so že darovali svoje življenje v službi Bogu in skupnosti.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je Cerkev mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

Oče usmiljenja, ki si dal svojega Sina za naše odrešenje in nas vedno podpiraš z darovi svojega Duha, daj nam krščanske skupnosti, ki bodo žive, goreče in vesele, ki bodo izviri bratskega življenja in bodo med mladimi prebujale željo posvetiti se tebi in delu za evangelizacijo. Podpiraj njihova prizadevanja, da bi ponudili ustrezno poklicno katehezo in različne poti posebne posvetitve. Daj jim modrosti za potrebno poklicno razločevanje, da bo v vsem zasijala veličina tvoje usmiljene ljubezni. Marija, Mati in vzgojiteljica Jezusa, posreduj za vsako krščansko skupnost, da po Svetem Duhu postane rodovitna, da bo vir resničnih poklicev v službi svetega Božjega ljudstva.

V Vatikanu, 29. novembra 2015

papež Frančišek

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda