Predlagati duhovne poklice v krajevni Cerkvi (2011)

POSLANICA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI. ZA 48. SVETOVNI MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE 15. MAJ 2011

PREDLAGATI DUHOVNE POKLICE V KRAJEVNI CERKVI

Dragi bratje in sestre!

Oseminštirideseti svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo letos praznovali na 4. velikonočno nedeljo 15. maja 2011, nas vabi k razmišljanju na temo: Predlagati duhovne poklice v krajevni Cerkvi.

Pred sedemdesetimi leti je papež Pij XII. (1939–1958) ustanovil Papeški urad za duhovniške poklice. Podobne urade, ki so jih vodili tako duhovniki kot laiki, so potem ustanovili tudi škofje po številnih škofijah kot odgovor na povabilo dobrega Pastirja, ki so se mu množice »zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« in je rekel: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,36–38).

Umetnost spodbujanja in skrbi za duhovne poklice ima odlično oporno točko v evangeliju, kjer Jezus kliče svoje učence, naj hodijo za njim, ter jih vzgaja z ljubeznijo in skrbnostjo. Predmet naše posebne pozornosti je način, kako je Jezus poklical svoje najtesnejše sodelavce, da bi oznanjali Božje kraljestvo (prim. Lk 10,9). Predvsem je jasno, da je bilo prvo dejanje molitev zanje. Preden jih je poklical, je Jezus prebil noč v samoti, molitvi in prisluškovanju Očetovi volji (prim. Lk 6,12), da bi se v notranjosti dvignil nad vsakdanje skrbi. Poklici za duhovniško službo in posvečeno življenje so v prvi vrsti sad nenehnega stika z živim Bogom in vztrajne molitve, ki se dviga h Gospodarju žetve po župnijskih skupnostih, krščanskih družinah in skupinah za spodbujanje poklicev.

Gospod je na začetku svojega javnega življenja poklical ribiča, ko sta se odpravljala na ribolov na obali Galilejskega jezera: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,19). Njuno mesijansko poslanstvo jima je pokazal s številnimi 'znamenji', ki so nakazovala njegovo ljubezen do ljudi in dar Očetovega usmiljenja. Učence je vzgajal z besedo in življenjem, da bi bili pripravljeni in bi nadaljevali njegovo delo odrešenja. Končno jim je, »ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu« (Jn 13,1), zaupal spomin na svojo smrt in vstajenje. Preden je bil povzdignjen v nebo, jih je poslal po vsem svetu z naročilom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19).

Zahtevno in hkrati navdušujoče zveni Jezusovo povabilo nekaterim: »Hodi za menoj«, s katerim jih vabi, naj se spoprijateljijo z njim, od blizu prisluhnejo njegovi besedi in zaživijo z Njim. Učil jih popolne posvečenosti Bogu in širjenju njegovega kraljestva v skladu z evangeljsko zakonitostjo: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Vabi jih, naj izstopijo iz svoje zaprte volje in ideje o samouresničenju, se potopijo v Božjo voljo in se ji pustijo voditi. V njih poživlja bratstvo, ki izhaja iz razpoložljivosti Bogu (prim. Mt 12,49–50) in je značilna poteza Jezusove skupnosti: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Hoja za Kristusom je zahtevna tudi danes. Pomeni učiti se upirati pogled v Jezusa, ga notranje spoznavati, poslušati njegovo Besedo in ga srečevati v zakramentih. Pomeni učiti se usklajevati svojo voljo z Njegovo. To je prava šola oblikovanja za vse, ki se pripravljajo za duhovniško službo in posvečeno življenje pod vodstvom pristojnih cerkvenih oblasti. Gospod kliče vedno in v vseh življenjskih obdobjih, da bi se soudeležili njegovega poslanstva in služili Cerkvi v duhovništvu in redovništvu. Cerkev je »poklicana varovati ta dar, ga ceniti in ljubiti, saj je odgovorna za vznik in zorenje duhovniških poklicev«.(1) Zlasti v našem času, ko se zdi, da 'drugi glasovi' dušijo Gospodov glas, povabilo k hoji za njim z darovanjem svojega življenja pa utegne biti preveč zahtevno, morajo vse krščanske skupnosti in vsak vernik zavestno prevzeti nalogo spodbujanja duhovnih poklicev. Spodbujati in podpirati je potrebno vse, ki kažejo jasna znamenja poklicanosti v duhovniško in redovniško življenje, da bi začutili toplino celotne skupnosti, ko bodo izrekli 'da' Bogu in Cerkvi. Tudi sam jih spodbujam, kakor sem storil tudi s tistimi, ki so se odločili vstopiti v semenišče, ko sem jim pisal: »Dobro ste storili! Ljudje bodo Boga vedno potrebovali, tudi v času prevladovanja tehnike nad svetom in globalizacije; Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in nas združuje v vesoljno Cerkev, da bi se z Njim in po Njem učili resničnega življenja ter podpirali in uveljavljali merila pristne človečnosti«.(2)

Vse krajevne Cerkve morajo nameniti vedno več pozornosti pastorali poklicev ter v družini, po župnijah in v gibanjih vzgajati mlade – kakor je storil Jezus s svojimi učenci –, da bi v njih zorelo pristno in globoko prijateljstvo z Gospodom, ki bi ga gojili z osebno in bogoslužno molitvijo. Vzgajati jih morajo za pozorno in plodovito poslušanje Božje Besede prek naraščajoče domačnosti s Svetim pismom. Pomagati jim morajo razumevati, da izpolnjevanje Božje volje ne izničuje in uničuje človeka, ampak mu omogoča, da odkrije in sprejme globljo resnico o sebi. Vzgajati jih morajo, da bodo z velikodušnostjo in bratskim duhom živeli v odnosih z drugimi, kajti le če se bodo odprli Božji ljubezni, bodo lahko našli resnično radost in v polnosti uresničili svoja hrepenenja. Predlagati duhovne poklice v krajevni Cerkvi pomeni, imeti pogum prek primerne pastorale poklicev pokazati na zahtevno pot hoje za Kristusom, ki lahko zaradi svoje bogate smiselnosti vključi celotno življenje.

Obračam se še zlasti na vas, dragi sobratje v škofovski službi. Za nadaljevanje in širjenje vašega odrešilnega poslanstva v Kristusu je pomembno »čim bolj skrbijo za duhovniške in redovniške poklice, zlasti pa za misijonske poklice«.(3) Gospod potrebuje vaše sodelovanje, da bi njegovi klici lahko dosegli srca tistih, ki jih je izbral. Poskrbite za ustanovitev škofijskih centrov za duhovne poklice, ki so dragoceno sredstvo širjenja in organiziranja pastorale poklicev ter molitve, ki tovrstno pastoralo podpira in ji zagotavlja učinkovitost. Rad bi vas, dragi sobratje škofje, opozoril tudi na skrb vesoljne Cerkve za enakomerno porazdelitev duhovnikov po svetu. Vaša razpoložljivost do škofij, kjer je poklicev malo, postaja Božji blagoslov za te skupnosti, za vernike pa pričevanje duhovniškega služenja, ki se velikodušno odpira potrebam vse Cerkve.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izrecno opozoril, da ima »celotno krščansko občestvo dolžnost skrbeti za poklice, kar naj dosega predvsem z zares krščanskim življenjem«.(4) Poseben bratski pozdrav bi rad namenil vsem, ki po župnijah na različne načine sodelujejo z duhovniki. Še zlasti imam v mislih vse, ki lahko prispevajo svoj delež pri pastorali poklicev: duhovniki, družine, katehisti in animatorji. Duhovnikom priporočam, naj bodo sposobni pričevati za edinost s škofi in drugimi sobrati, da bi tako zagotavljali življenjski humus za nove poganjke duhovniških poklicev. Družine naj bodo »prežete z duhom vere, ljubezni in pobožnosti,«(5) sposobne pomagati sinovom in hčeram, da bodo velikodušno sprejeli klic v duhovništvo in posvečeno življenje. Katehisti in animatorji katoliških združenj in cerkvenih gibanj naj si v prepričanosti v svoje vzgojno poslanstvo »prizadevajo vzgajati zaupane jim mlade tako, da bodo mogli spoznati Božji klic in mu bodo radi sledili«.(6)

Dragi bratje in sestre, vaše prizadevanje za spodbujanje in gojenje duhovnih poklicev dobiva poln smisel in pastoralno učinkovitost, ko se uresničuje v edinosti Cerkve in je usmerjeno v službo občestvenosti. Zato je vsak trenutek življenja cerkvene skupnosti – od kateheze in pedagoških srečanj do bogoslužne molitve in romanj – dragocena možnost, da se v Božjem ljudstvu, zlasti pa pri malih in pri mladih, vzbudi čut pripadnosti Cerkvi in odgovornosti za odgovor na klic v duhovništvo in posvečeno življenje, v svobodi in zavestni odločitvi.

Sposobnost gojenja duhovnih poklicev je razpoznavno znamenje življenjske moči krajevne Cerkve. Z zaupanjem vztrajno prosim pomoči Devico Marijo, da bi z zgledom svojega sprejemanja božanskega načrta odrešenja in s svojo učinkovito priprošnjo, znotraj vsake skupnosti spodbudila razpoložljivost za 'da' Gospodu, ki kliče vedno nove delavce na svojo žetev. S to željo vam vsem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Vatikan, 15. november 2010

papež Benedikt XVI.

(1) Papež Janez Pavel II., Dal vam bom pastirjev, 41.
(2) Papež Benedikt XVI., Pismo bogoslovcem, 18. oktober 2010.
(3) Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi (Š), 15.
(4) Odlok o duhovniški vzgoji (DV), 2. (5) N. d., 2. (6) N. d., 2.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda