Pričevanje prebuja poklice (2010)

POSLANICA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI. ZA 47. SVETOVNI MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE  25. APRIL 2010

PRIČEVANJE PREBUJA POKLICE

Spoštovani bratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre!

Sedeminštirideseti svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obeležili na 4. velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja 25. aprila 2010, mi daje priložnost, da vam v razmislek predlagam temo, ki se dobro ujema z letom duhovništva: »Pričevanje prebuja poklice«.

Plodnost poklica je v prvi vrsti odvisna od zastonjskega delovanja Boga. Pastoralna izkušnja pa potrjuje, da jo spodbuja tudi kakovost in bogastvo osebnega in skupnostnega pričevanja vseh, ki so že odgovorili na Gospodov klic v duhovniško službo in posvečeno življenje, saj lahko njihovo pričevanje v drugih prebudi željo, da tudi sami z velikodušnostjo odgovorijo na Kristusov klic. Ta tema je torej tesno povezana z življenjem in poslanstvom duhovnikov in redovnikov. Zato vabim vse, ki jih je Gospod poklical na delo v njegov vinograd, naj obnovijo svoj zvesti odgovor, zlasti v letošnjem letu duhovništva, ki sem ga razglasil ob 150. obletnici smrti sv. Janeza Marije Vianneya (1786–1859), arškega župnika, vedno aktualnega vzora duhovnika in župnika.

Preroki so se že v Stari zavezi zavedali, da so to, kar so oznanjevali, poklicani pričevati tudi s svojim življenjem, pripravljeni na soočenje tudi z nerazumevanjem, zavračanjem in preganjanjem. Naloga, ki jim jo je zaupal Bog, je zahtevala popolno predanost, kot 'goreč ogenj' v srcu, ki ga ni mogoče pogasiti (prim. Jer 20,9), zato so bili pripravljeni Gospodu izročiti ne samo svoj glas, ampak tudi vse druge sestavine njihovega bivanja. Ob polnosti časov bo Jezus, ki ga je poslal Oče (prim. Jn 5,36), s svojim poslanstvom pričeval za Božjo ljubezen do vseh ljudi brez razlike, zlasti do zadnjih, grešnikov, obrobnih, revežev. On je vrhovni Pričevalec za Boga in za njegovo hrepenenje po odrešenju vseh. Ob svitu novih časov Janez Krstnik z življenjem, ki ga je v celoti uporabil za pripravo poti Kristusu, pričuje, da se v sinu Marije iz Nazareta uresničujejo Božje obljube. Ko ga vidi prihajati k reki Jordan, kjer je krščeval, ga pokaže svojim učencem kot »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Njegovo pričevanje je tako plodno, da sta dva izmed njegovih učencev »slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom« (Jn 1,37).

Tudi Petrov poklic, kakor ga opisuje evangelist Janez, ne gre mimo pričevanja brata Andreja, ki potem, ko je srečal Učenika in odgovoril na njegovo povabilo, naj ostane z njim, čuti potrebo, da takoj pove naprej, kar je odkril ob svojem 'bivanju' z Gospodom: »Našli smo Mesija (kar v prevodu pomeni Maziljenec) in privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,41–42). Tako se je zgodilo za Natanaela, Bartolomeja, po pričevanju drugega učenca, Filipa, ki mu je z veseljem sporočil svoje veliko odkritje: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta« (Jn 1,45). Svobodna in zastonjska Božja pobuda se srečuje in nagovarja človeško odgovornost tistih, ki sprejemajo njegovo povabilo, naj s svojim pričevanjem postanejo orodje Božjega klica. To se dogaja tudi danes v Cerkvi. Bog uporablja pričevanje duhovnikov, zvestih njihovemu poslanstvu, da bi prebudil nove duhovniške in redovne poklice v službo Božjemu ljudstvu. Zato želim omeniti tri vidike duhovnikovega življenja, ki se mi zdijo bistvenega pomena za učinkovito duhovniško poslanstvo.

Temeljna in izstopajoča sestavina vsakega poklica v duhovništvo ali posvečeno življenje je prijateljstvo s Kristusom. Jezus je živel v trajni združenosti s Očetom, kar je pri njegovih učencih prebujalo željo, da bi doživeli isto izkušnjo ter se naučili od njega edinosti in nenehnega dialoga z Bogom. Če je duhovnik 'Božji človek', ki pripada Bogu ter pomaga pri spoznavanju Boga in ljubezni do njega, mora gojiti globoko intimno povezanost z njim, ostati v njegovi ljubezni in dati prostor poslušanju njegove Besede. Molitev je prvo pričevanje, ki prebuja poklice. Kot apostol Andrej, ki bratu sporoča, da je spoznal Učenika, tako ga mora tudi tisti, ki želi biti Kristusov učenec in pričevalec, 'videti' osebno, spoznati, se ga naučiti ljubiti in ostati z njim.

Drug vidik duhovniškega posvečenja in redovniškega življenja je popoln dar sebe Bogu. Apostol Janez piše: »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16). S temi besedami vabi učence, naj vstopijo v Jezusovo logiko, ki je vse svoje življenje izpolnjeval Očetovo voljo, vse do darovanja samega sebe na križu. Tu se kaže Božje usmiljenje v vsej svoji polnosti, usmiljena ljubezen, ki je porazila temine zla, greha in smrti. Podoba Jezusa, ki med zadnjo večerjo vstane od mize, odloži obleko, prime brisačo, si jo opaše okoli ledij in skloni, da bi umil noge apostolom, izraža smisel služenja in darovanja, ki ga izraža vse njegovo življenje v poslušnosti Očetovi volji (prim. Jn 13,3–15). V hoji za Jezusom si mora vsak, ki je poklican v posebej posvečeno življenje, prizadevati za pričevanje popolne podaritve sebe Bogu. Od tod izvira sposobnost darovati se tistim, ki mu jih Božja Previdnost zaupa v pastoralno oskrbo s polno, trajno ter zvesto predanostjo in radostjo, da postane sopotnik mnogim bratom, da bi se ti odprli srečanju s Kristusom in bi njegova Beseda postala luč na njihovi poti. Zgodovina vsakega poklica je skoraj vedno prepletena s pričevanjem nekega duhovnika, ki z veseljem živi dar samega sebe bratom za Božje kraljestvo. To pa zato, ker sta bližina in beseda duhovnika sposobni vzbuditi vprašanja in voditi k vedno bolj dokončnim odločitvam.

Tretji vidik, ki zaznamuje duhovnika in posvečeno osebo, je življenje občestva. Jezus je kot razpoznavni znak njegovih učencev navedel globoko občestvo v ljubezni: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Duhovnik mora biti na poseben način človek občestva, odprt za vse, sposoben v edinosti voditi vso čredo, ki mu jo je zaupal Bog, pomagati pri premoščanju delitev, gladiti spore in nerazumevanja, ter odpuščati žalitve. Julija 2005 sem med srečanjem z duhovniki v Aosti rekel, da če mladi vidijo osamljene in žalostne duhovnike, bodo gotovo zelo težko sledili njegovemu zgledu in bodo ostali v dvomih, če bodo zaslutili, da je taka duhovnikova prihodnost. Pomembno je torej uresničiti občestvo življenja, ki bi jim pokazalo lepoto duhovništva. Takrat bo mlad človek rekel: »To je lahko prihodnost tudi zame, tako je res možno živeti«. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) je v zvezi s pričevanjem, ki prebuja poklice, poudaril vzor ljubezni in bratskega sodelovanja, ki ga morajo nuditi duhovniki (prim. Odlok o duhovniški vzgoji, 2).

Rad se spomnim na to, kar je zapisal moj predhodnik Janez Pavel II. (1978–2005): »Življenje duhovnikov, njihova brezpogojna predanost Božji čredi, njihovo pričevanje ljubeče službe Gospodu in njegovi Cerkvi – pričevanje, zaznamovano z izbiro križa, ki ga sprejmejo v velikonočnem upanju in veselju –, njihova bratska sloga in njihova gorečnost za evangelizacijo sveta so prvi in najprepričljivejši dejavnik plodnosti duhovnega poklica«. Lahko rečemo, da se duhovniški poklici prebujajo ob stiku z duhovniki, kot dragocena dediščina, posredovana z besedo, zgledom in celotnim življenjem.

To velja tudi za posvečeno življenje. Samo bivanje redovnikov in redovnic govori o Kristusovi ljubezni, kadar ga posnemajo v polni zvestobi evangeliju ter z veseljem sprejmejo njegova merila presojanja in obnašanja. Postajajo 'znamenje nasprotovanja' za svet, katerega logiko pogosto navdihujejo materializem, sebičnost in individualizem. Njihova zvestoba in moč njihovega pričevanja v srcih mnogih mladih še vedno prebujajo željo, da bi tudi sami za vedno velikodušno in celostno sledili Kristusu. Posnemati čistega, ubogega in poslušnega Kristusa, se poistovetiti z Njim, je ideal posvečenega življenja, pričevanje popolnega prvenstva Boga v življenju in zgodovini ljudi.

Vsak duhovnik, redovnik in redovnica, zvesti svojemu poklicu, sporočajo veselje služiti Kristusu in vabijo druge kristjane, naj odgovorijo na univerzalni klic k svetosti. Zato je za spodbujanje poklicev v duhovništvo in posvečeno življenje in za okrepitev ter vpliv poklicnega vabila nepogrešljivo potreben vzor tistih, ki so že izrekli svoj 'da' Bog in njegovemu življenjskemu načrtu za vsakogar. Osebno pričevanje, sestavljeno iz bivanjskih in konkretnih odločitev, bo mlade opogumilo k sprejemanju pomembnih odločitev, ki so naložba v njihovo prihodnost. Za pomoč pri tem potrebujejo umetnost srečanja in dialoga, ki bi jih razsvetlilo in spremljalo, zlasti prek zgleda bivanja, ki ga nekdo živi kot poklicanost. Tako je storil sveti arški župnik, ki je v stiku s svojimi župljani »učil zlasti s pričevanjem življenja. Po njegovem vzoru so se verniki učili moliti«.

Letošnji svetovni dan naj znova ponudi dragoceno priložnost mnogim mladim, da bodo razmislili o svoji poklicanosti in se je oklenili s preprostostjo, zaupanjem in polno razpoložljivostjo. Devica Marija, Mati Cerkve, naj varuje vsak najmanjši kal poklicanosti v srcu tistih, ki jih Gospod kliče, naj mu sledijo bolj od blizu. Stori naj, da bo postal košato drevo, polno sadov za dobro Cerkve in vsega človeštva. Za to prosim, medtem ko vsem podeljujem apostolski blagoslov.

Vatikan, 13. november 2009

papež Benedikt XVI.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda