Zaupanje v Božjo pobudo in človeški odgovor (2009)

POSLANICA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI. ZA 46. SVETOVNI MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE 3. MAJ 2009

ZAUPANJE V BOŽJO POBUDO IN ČLOVEŠKI ODGOVOR

Spoštovani sobratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre!

Ob letošnjem svetovnem dnevu molitve za duhovniške poklice in poklice v posvečeno življenje, ki ga bomo obhajali na četrto velikonočno nedeljo, bi rad vse Božje ljudstvo povabil k razmišljanju na temo zaupanja v Božjo pobudo in človeški odgovor.  

V Cerkvi trajno odmeva Jezusova spodbuda učencem: »Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,38). Prosite! Gospodov poziv poudarja, da mora biti prošnja za poklice neprekinjena in zaupljiva. Krščanska skupnost namreč lahko razvije »globljo vero in upanje v Božjo pobudo« le, če jo navdihuje molitev.

Poklicanost v duhovništvo ali posvečeno življenje je poseben Božji dar in sodi v celovit načrt ljubezni in odrešenja, ki ga ima Bog s slehernim človekom in vsem človeštvom. Apostol Pavel, ki se ga letos posebej spominjamo, ko praznujemo dvatisočletnico njegovega rojstva, v pismu Efežanom zatrjuje: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni.« (Ef 1,3–4) V vesoljni poklicanosti k svetosti izstopa Božja pobuda, s katero izbira nekatere posameznike, da bi bolj od blizu hodili za njegovim sinom Jezusom Kristusom in bili njegovi privilegirani zastopniki in priče. Božji Učitelj je osebno poklical apostole, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone.« (Mr 3,14–15) Njim so se pozneje pridružili še drugi učenci, zvesti sodelavci v misijonskem poslanstvu. Na Gospodov klic so v odprtosti za delovanje Svetega Duha skozi stoletja odgovorili tudi številni drugi duhovniki in posvečene osebe, ki so se dali popolnoma na razpolago Cerkvi za službo evangeliju. Zahvalimo se Gospodu, ki tudi danes kliče delavce v svoj vinograd. Čeprav je res, da nekatera območja beležijo zaskrbljujoče pomanjkanje duhovnikov, nas vendarle tolaži neomajna gotovost, da Gospod, ki svobodno izbira in vabi k hoji za njim ljudi vseh kultur in starosti na podlagi nedoumljivih načrtov svoje usmiljene ljubezni, Cerkev trdno vodi po poteh časa naproti končni izpolnitvi svojega kraljestva.

Zato je naša prva dolžnost, da z nenehno molitvijo ohranjamo pri življenju klicanje Božje pobude v družine in župnije, gibanja in združenja, ki se ukvarjajo z apostolatom, v verske skupnosti in v vse druge oblike škofijskega življenja. Prositi moramo, da bi krščansko Božje ljudstvo raslo v zaupanju v Boga v prepričanju, da Gospodar žetve ne bo nehal nagovarjati nekaterih posameznikov, naj svobodno zastavijo svoje življenje za tesnejše sodelovanje z njim pri delu odrešenja. Od poklicanih se zahteva pozorno poslušanje in preudarno razločevanje, velikodušno in nezadržno sprejemanje Božjega načrta, resno poglabljanje tega, kar je lastno duhovniškemu in redovniškemu poklicu za odgovorno in verodostojno izpolnjevanje njegovih zahtev. Katekizem Katoliške Cerkve opozarja, da svobodna Božja pobuda zahteva svoboden človekov odgovor: pozitiven odgovor, ki vedno predpostavlja sprejemanje in strinjanje z načrtom, ki ga ima Bog s slehernim človekom; odgovor, ki sprejme ljubečo Gospodovo pobudo in postane za poklicanega obvezujoča moralna zahteva; hvaležen dar Bogu in popolno sodelovanje z načrtom, ki ga On uresničuje v zgodovini.

V zrenju evharistične skrivnosti, ki na najvišji možni način izraža Očetov svobodni dar za odrešenje ljudi v osebi edinorojenega sina ter polno Kristusovo razpoložljivost za zaužitje keliha Božje volje vse do dna (Mt 26,39), bolje razumemo, kako zaupanje v Božjo pobudo oblikuje in daje vrednost človeškemu odgovoru. V evharistiji, popolnem daru, ki uresničuje načrt ljubezni za odrešenje sveta, se Jezus svobodno žrtvuje za odrešenje človeštva. »Cerkev – je zapisal moj predhodnik Janez Pavel II. – je prejela evharistijo od Kristusa, svojega Gospoda, ne kot enega izmed številnih darov, pa četudi posebej dragocenega, ampak kot dar par excellence, ker je bil to dar samega sebe, njegove osebe v njeni sveti človeškosti in njegovega dela odrešenja.«

Posredovati odrešilno skrivnost skozi stoletja vse do Gospodovega prihoda v slavi je naloga duhovnikov, ki ravno v evharističnem Kristusu lahko zrejo najboljši vzor poklicnega dialoga med Očetovo svobodno pobudo in Kristusovim zaupljivim odgovorom. Pri evharističnem bogoslužju Kristus sam deluje v posameznikih, ki jih izbere za svoje duhovnike. Podpira jih, da bi se njihov odgovor razvil v razsežnost zaupanja in hvaležnosti, ki razblini sleherni strah, tudi kadar izkušamo lastno šibkost (Rim 8,26–30), ko se pojavi nerazumevanje ali celo preganjanje (Rim 8,35–39).

Zavest odrešenosti po Kristusovi ljubezni, ki jo vsaka evharistična daritev goji v vernikih in zlasti v duhovnikih, mora vzbuditi zaupljivo prepuščanje Kristusu, ki je dal svoje življenje za nas. Vera v Gospoda in sprejetje njegovega daru vodi do izročitve Njemu. Če se to uresniči, poklicani rad zapusti vse in vstopi v šolo Božjega Učitelja. Takrat se začne rodoviten dialog med Bogom in človekom, skrivnostno srečanje med Božjo ljubeznijo, ki kliče, in človekovo svobodo, ki ljubeznivo odgovarja, medtem ko v svoji duši posluša odmev Jezusovih besed: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16).

Ljubezenski splet med Božjo pobudo in človeškim odgovorom je na občudovanja vreden način prisoten tudi v poklicanosti k posvečenemu življenju. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) poudarja: »Evangeljski svéti Bogu posvečene čistosti, uboštva in pokorščine so utemeljeni v Gospodovih besedah in zgledih. Priporočajo jih apostoli in cerkveni očetje, kakor tudi učitelji in pastirji Cerkve. Evangeljski svéti so Božji dar, ki ga je Cerkev prejela od svojega Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja.« Na Jezusa, ki je vzor popolne in zaupljive pripadnosti Očetu, se mora ozirati sleherna posvečena oseba. Številni možje in žene, ki jih je vse od prvih stoletij krščanstva privlačil Jezus, so zapustili družino, imetje, gmotno bogastvo in vse, kar je v človeškem smislu zaželeno, da bi velikodušno hodili za Kristusom in brezkompromisno živeli evangelij, ki je zanje postal šola svetosti. Tudi danes mnogi hodijo po zahtevni poti evangeljske popolnosti in uresničujejo svojo poklicanost z izpovedovanjem evangeljskih svétov. Pričevanje teh naših bratov in sester po samostanih kontemplativnega življenja, kakor tudi po ustanovah in kongregacijah apostolskega življenja, Božje ljudstvo spominja na »tisto skrivnost Božjega kraljestva, ki že deluje v zgodovini, a pričakuje svojo polno uresničenje v nebesih.«

Kdo se ima lahko za vrednega sprejeti duhovniško službo in kdo lahko sprejme posvečeno življenje ter pri tem računa le na lastne moči? Koristno je znova poudariti, da se človekov odgovor na Božji klic – kadar se zaveda, da Bog daje pobudo in dokončuje svoj odrešenjski načrt – nikoli ne izraža v boječi preračunljivosti lenega služabnika, ki je iz strahu zakopal zaupani talent v zemljo (Mt 25,14–30), temveč v nepreračunljivem odgovoru na Gospodovo povabilo, kot je storil Peter. On ni okleval in je znova vrgel mreže v zaupanju v njegovo besedo, čeprav se je vso noč trudil in ničesar ujel (Lk 5,5). Brez odpovedovanja osebni odgovornosti človekov svobodni odgovor Bogu postane soodgovornost, odgovornost v in s Kristusom, v moči delovanja njegovega Svetega Duha. Postane občestvo z Njim, ki nas napravlja sposobne obroditi obilen sad (Jn 15,5).

Značilen človekov odgovor, poln zaupanja v Božjo pobudo, je velikodušni in popolni amen nazareške Device, izgovorjen s ponižnim in odločnim strinjanjem z načrti Najvišjega, ki ji jih je sporočil nebeški poslanec (Lk 1,38). Njen takojšnji da ji je omogočil, da je postala Božja mati, mati našega Odrešenika. Marija je morala svoj prvi zgodi se ponoviti še velikokrat, vse do trenutka Jezusovega križanja, ko je stala ob križu, kot poroča evangelist Janez, in bila deležna bolečin svojega nedolžnega Sina. Ravno s križa nam jo je umirajoči Jezus dal za mater in nas njej zaupal kot njene otroke (Jn 19,26–27). Ona je na poseben način mati duhovnikov in posvečenih oseb. Njej želim zaupati vse, ki čutijo Božji klic, naj se napotijo v duhovniško ali posvečeno življenje.

Dragi prijatelji, ne izgubite poguma zaradi težav in dvomov. Zaupajte Bogu in zvesto hodite za Kristusom. Tako boste priče veselja, ki izhaja iz globokega notranjega občestva z njim. V posnemanju Device Marije, ki jo blagrujejo številni rodovi, ker je verovala (Lk 1,48), si z vsemi močmi prizadevajte za uresničenje načrta odrešenja nebeškega Očeta. Po njenem zgledu gojite v svojem srcu sposobnost čudenja in čaščenja Njega, ki ima oblast napraviti velike reči, ker je njegovo ime sveto (Lk 1,49).

Vatikan, 20. januar 2009

papež Benedikt XVI.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda