Poklici v službi Cerkve - poslanstvo (2008)

POSLANICA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI. ZA 45. SVETOVNI MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE 13. APRIL 2008

POKLICI V SLUŽBI CERKVE - POSLANSTVO

Dragi bratje in sestre!

1. Ob Svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obhajali 13. aprila 2008, sem izbral temo: Poklici v službi Cerkve – poslanstvo.« Apostolom je vstali Jezus zaupal poslanstvo: »Pojdite torej in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19) in jim zagotovil: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20).  

Cerkev je misijonska v svojem bistvu in v vsakem svojem članu. V moči zakramenta svetega krsta in birme je vsak kristjan poklican k pričevanju in oznanjevanju Evangelija, vendar je misijonska dimenzija posebno vezana na duhovništvo. Ko je Bog sklenil zavezo z Izraelom, je preroško in duhovniško poslanstvo zaupal izbrancem, ki so bili v Njegovem imenu poklicani in poslani k ljudem. Tako, na primer, se je zgodilo z Mojzesom: »In zdaj pojdi!« – mu pravi Jahve – »pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo… ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori.«( 2 Mz 3,10.12). Podobno se je dogajalo s preroki.

2. Obljube, dane očakom, so se v polnosti uresničile v Jezusu Kristusu. II. vatikanski koncil pravi: »Prišel je torej Sin, poslan od Očeta, ki nas je pred stvarjenjem sveta v Njem izvolil in vnaprej določil za Božje posinovljence… Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, na zemlji začel nebeško kraljestvo in nam razodel njegovo skrivnost ter s svojo pokorščino izvršil odrešenje (C 3). In Jezus si je izbral učence kot tesne sodelavce v mesijanski službi že med javnim delovanjem, ko je učil v Galileji. Na primer ob pomnožitvi kruha, ko je rekel apostolom: »Dajte jim vi jesti« (Mt 14,16) in jih tako spodbudil k skrbi za potrebo množic, ki jim je želel ponuditi kruh, da bi se nasitili, a tudi razodeti jed, »ki traja za večno življenje« (Jn 6,27). Ljudje so se mu zasmilili, saj je na poti po mestih in vaseh srečeval utrujene in izčrpane množice, ki so bile »kot ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Iz tega ljubečega pogleda je izviralo povabilo učencem: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9,38); zato je dvanajstere poslal, z natančnimi napotki, najprej »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. Če se ustavimo v premišljevanju tega dela Matejevega evangelija, običajno poimenovanega »misijonski govor«, najdemo vse vidike, ki so značilni za misijonsko delovanje vsake krščanske skupnosti, ki želi ostati zvesta Jezusovemu zgledu in nauku. Živeti v skladu z Gospodovim klicem pomeni, soočiti vsako nevarnost in celo preganjanje z modrostjo in preprostostjo, saj »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem« (Mt 10,24). Ko učenci postanejo eno z Učiteljem, niso več sami v oznanjevanju nebeškega kraljestva, ampak sam Jezus deluje v njih:» Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Poleg tega, kot pravi pričevalci, »odeti v moč z višave« (Lk 24,49), oznanjajo »spreobrnjenje in odpuščanje grehov« (Lk 24,47) vsem narodom.

3. Dvanajsteri so prejeli ime »apostoli«, določeni, da obidejo pota sveta z oznanilom evangelija kot pričevalci Kristusove smrti in vstajenja prav zato, ker jih je poslal Gospod. Sveti Pavel piše kristjanom v Korintu: »Mi – apostoli – oznanjamo Kristusa križanega« (1 Kor 1,23). Knjiga Apostolskih del pripiše, v tem procesu evangelizacije, zelo pomembno vlogo tudi drugim učencem, katerih misijonski poklic izvira iz previdnostnih, včasih bolečih okoliščin, kot je izgnanstvo iz domovine zaradi pripadnosti Jezusu (prim. Apd 8,1-4). Sveti Duh to preizkušnjo spremeni v milostno priložnost, da bi bilo Gospodovo ime oznanjeno drugim narodom in bi se tako razširila krščanska skupnost. Gre za može in žene, kot piše Luka v Apostolskih delih, »ki so svoje življenje zastavili za Gospoda Jezusa Kristusa« (Apd 15,26). Brez dvoma je prvi med njimi, osebno poklican od Gospoda za pravega apostola, Pavel iz Tarza. Zgodba apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, z različnih zornih kotov prikaže povezanost med poklicanostjo in poslanstvom. Ob obtožbah nasprotnikov, da nima pravice do apostolstva, se vedno znova sklicuje na poklicanost, ki jo je prejel naravnost od Gospoda (prim. Rim 1,1 Gal 1,11-12.15-17).

4. Na začetku, kot tudi kasneje, je vedno »Kristusova ljubezen« tista, ki «priganja« apostole (prim. 2 Kor 5,14) Nešteti misijonarji so v teku stoletij, kot zvesti služabniki Cerkve, poslušni delovanju Svetega Duha, sledili stopinjam prvih učencev. II. vatikanski koncil pravi: »Čeprav je vsak Kristusov učenec dolžan, da po svojih močeh razširja vero, vendar Kristus Gospod vedno kliče izmed številnih učencev tiste, katere sam hoče, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigat (prim. Mr 3,13-15)« (M 23). Kristusovo ljubezen namreč moremo prenašati bratom z zgledom in z besedami; z vsem življenjem. »Poseben poklic doživljenjskih misijonarjev (ad vitam),« kot je napisal moj častiti predhodnik Janez Pavel II« ohranja vso svojo veljavo: predstavlja vzorec misijonske vneme Cerkve, ki v vsakem času potrebuje radikalnih in celostnih podaritev, novih in drznih zagonov« (Odrešenikovo poslanstvo 66) .

5. Med tistimi, ki se popolnoma posvetijo službi Evangelija, imajo posebno mesto duhovniki, poklicani, da oznanjajo Božjo besedo, podeljujejo zakramente, predvsem zakrament evharistije in zakrament sprave; duhovniki, ki so posvečeni služenju najmanjšim, bolnim, trpečim, ubogim in vsem, ki doživljajo težke trenutke v pokrajinah sveta, kjer ponekod živijo množice, ki še do danes niso bile deležne resničnega srečanja z Jezusom Kristusom. Tem množicam misijonarji prinašajo prvo oznanilo Njegove odrešilne ljubezni. Statistike pričajo, da se število krščenih vsako leto pomnoži prav zaradi pastoralnega delovanja teh duhovnikov, povsem posvečenih odrešenju bratov. Na tem mestu izražam posebno priznanje duhovnikom »fidei donum«, ki z usposobljenostjo in velikodušno predanostjo ustvarjajo skupnost preko oznanjanja Božje Besede in lomljenja Kruha življenja, ki se povsem razdajajo v službi poslanstva Cerkve. Potrebno se je Bogu zahvaliti za mnoge duhovnike, ki so v služenju Kristusu trpeli vse do žrtvovanja svojega življenja … Ta ganljiva pričevanja morejo navdihniti mnoge mlade, da bi ob svojem času šli za Kristusom in potrošili svoje življenje za druge, da bi tako našli resnično življenje. (Evharistija zakrament ljubezni, 26). Po svojih duhovnikih je torej Jezus navzoč med današnjimi ljudmi, vse do najbolj oddaljenih kotov zemlje.

6. Poleg tega je v Cerkvi od vedno nemalo mož in žena, ki po daru Svetega Duha izberejo radikalno evangeljsko življenje in izrečejo zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Ta množica redovnikov in redovnic, ki pripadajo neštevilnim ustanovam kontemplativnega in aktivnega življenja, ima »vse do zdaj izredno pomemben delež v evangelizaciji sveta«. (M 40). Redovniki kontemplativnih redov s svojo nenehno in skupno molitvijo neprenehoma prosijo za vse človeštvo; redovniki apostolskih redov z raznoliko karitativno dejavnostjo vsem dajejo živo pričevanje Božje ljubezni in usmiljenja. Božji služabnik Pavel VI je rekel o teh apostolih našega časa: »Zaradi svoje redovne posvečenosti so prostovoljci prve vrste in svobodni, da vse zapustijo in gredo oznanjat evangelij do skrajnih mej sveta. Podjetni so in njihov apostolat je pogosto zaznamovan z izvirnostjo in z genialnostjo, ki sta občudovanja vredni. Velikodušni so: pogosto jih najdemo na čelu misijonskega poslanstva in tvegajo svoje zdravje in celo svoje življenje. Da, resnično, Cerkev jim mnogo dolguje« (O evangelizaciji današnjega sveta, 69).

7. Da bi Cerkev lahko nadaljevala misijonsko delovanje, ki ji ga je izročil Kristus, in da ne bi zmanjkalo oznanjevalcev, ki jih svet potrebuje, v krščanskih skupnostih nikoli ne sme zmanjkati stalna vzgoja otrok in odraslih. V vernikih je potrebno ohranjati živ čut misijonske odgovornosti in solidarnega deleženja z ljudstvi sveta. Dar vere kliče vse kristjane k sodelovanju pri evangelizaciji. Ta zavest naj se vzdržuje preko pridig in kateheze, liturgije in stalne vzgoje k molitvi; krepi naj se z gostoljubnostjo, z izkazovanjem ljubezni, z duhovnim spremljanjem, z razmišljanjem in razločevanjem, kot tudi z pastoralnim načrtovanjem, sestavni del katerega naj bo pozornost na poklice.

8. Samo na duhovno dobro obdelani zemlji vzcvetijo duhovniški in redovniški poklici. Krščanske skupnosti, ki močno živijo misijonsko dimenzijo v skrivnosti Cerkve, se ne bodo nikoli zaprle vase. Oznanjevanje kot pričevanje Božje ljubezni postane posebej učinkovito, kadar se dogaja na skupnostni način, »da bo svet veroval« (prim. Jn 17,21). Dar poklicanost je dar, ki ga Cerkev vsak dan želi izprositi od Svetega Duha. Cerkvena skupnost se tako kot na začetku, zbrana okrog Device Marije, Kraljice apostolov, tudi danes uči od nje kako prositi Gospoda razcvet novih apostolov, ki bi v sebi znali živeti tisto vero in tisto ljubezen, ki je potrebna za oznanjevanje.

9. Ko izročam to razmišljanje vsem cerkvenim skupnostim, da bi ga vzele za svoje in bi jim služilo predvsem kot izhodišče za molitev, opogumljam napor vseh, ki z vero in velikodušnostjo delajo za poklice ter iz srca pošiljam duhovnim vzgojiteljem, katehetom in vsem drugim, predvsem mladim na poti odločanja, poseben apostolski blagoslov.

V Vatikanu 3. december 2007

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda