Poklic zakonca

Zakon je v Stari zavezi naravna zveza med moškim in žensko, saj svetopisemsko besedilo pravi, da je Bog človeka, ko ga je ustvaril, naredil kot moškega in žensko (Prim 1 Mz 1, 27). Je tudi ustanova, ki je izrecno omenjena kot tista, ki jo je Bog hotel: »Ni dobro za človeka, da je sam, naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal žene in bosta eno telo« (1 Mz 2, 24). 

Poklic zakonca

Skozi zgodovino pa je človek popačil sveto in lepo podobo zakonske zveze, zato je Jezus pojmovanje zakona »vrnil na začetek«, k Božji zamisli: mož in žena sta eno, njuna skupnost je neločljiva (Mt 19,6), saj ju je združil Bog. Če izhajamo iz te predpostavke, dobi pojmovanje zakona popolnoma drugačne razsežnosti. Po takem pojmovanju zakon ni ekonomska zveza med dvema, niti par dveh zaljubljenih, ki sta skupaj samo zato, ker sta si všeč, ampak zato, ker sta v ta stan poklicana. Zakon je ena od poti svetosti, in sicer najpogostejša.

Je eden izmed sedmih zakramentov, torej nekaj posvečenega, svetega. Med zakoncema, ki sta si podarila ta zakrament, je po veri navzoč živi Bog. On, vedno navzoč, zvest, nevsiljiv, jima pomaga živeti bistvene vrednote zakona: medsebojno ljubezen in podarjanje te ljubezni novim bitjem. Za tako odgovorno nalogo je gotovo potrebna poklicanost.Vsaka poklicanost pa zahteva tudi odločitev in odgovor, ki nista dana samo v trenutnem navdušenju ampak se obnavljata iz dneva v dan.

Poklic zakonca

Če zakonca resnično računata na Božjo prisotnost in pomoč v svojem zakonu, se zanj odgovorno odločita in ga tako tudi živita. Pri tem so nam na voljo mnoge stvari, ki nas dvigajo pri vsakodnevnem prizadevanju za dobro:
  • povezanost z Bogom – molitev, zakramenti …
  • pogovor med zakoncema, pri katerem je najpomembnejše poslušanje, da se mož in žena začutita v vsej globini duše
  • učenje medsebojnih odnosov, pri katerih lahko vsak dan začenjamo na novo
  • izražanje ljubezni v vseh razsežnostih, ki poživlja njun odnos in mu vedno znova daje svežino
  • veselje nad sadovi ljubezni, otroki, ki so »najodličnejši dar zakona« (CS 50, 1)
  • skupni interesi …

Poleg vsega naštetega pa ne smemo izpustiti sodelovanja v zakonski skupini, ki je lahko, če je živa in iskrena, močna opora zakoncem. Prav tako pa tudi sodelovanje v župnijski in drugih skupnostih, kjer se utrjuje in poglablja poklicanost, ki jo zakonci živijo iz svojega zakramenta. Na ta način krščanski zakonci sijejo iz svojih skupnosti v ta svet.

Poklic zakonca

Toda – ali to velja tudi za današnjo, velikokrat od Boga odtujeno, pohabljeno družino? Da! In še enkrat odločno da. Za obstanek človeštva velja le ena pot, ki se začne z vrnitvijo k Bogu. Vse ostalo je le prazno govorjenje, pedagoško, sociološko, filozofsko in drugo, ki vodi samo v smrt. Kristjani, ki se še upamo vsaj pogovarjati o tem, smo dolžni to poklicanost utrditi ter jo prinesti tudi izgubljenim ovcam. Te jo najbolj potrebujejo. Ni res, da je v ljudeh, v možeh in ženah, zamrl čut za te vrednote, ne, le potisnili so ga nekam v globino in hrepeneče čakajo nekoga, da ga privede nazaj na površje. Svojim otrokom pokažimo prave vrednote s svojim življenjem, vrednote, ki so zapisane v zakramentih, v Svetem pismu, v izročilu … in jih nato prepustimo – Božjemu varstvu!

Dorica Emeršič

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda