Poklicanost v Svetem pismu

“Tukaj sem, pošlji mene!”
Božji klic v Svetem pismu

Med svetopisemskimi besedili, ki nam odpirajo vrata v skrivnost božjega odnosa s človekom, so značilni prizori, v katerih posamezniki opisujejo svoj klic v poslanstvo, zlasti preroško. Ta odločilni trenutek svoje zgodovine so bili tako rekoč prisiljeni razodeti, ker so se zavedali, da oznanjajo božjo besedo in so se zato morali poslušalcem legitimirati kot od Boga poklicani poslanci.

Božji klic človeka iznenadi  

Te pripovedi nam odkrivajo nekatere značilne skupne poteze. Ena izmed njih je, da je klic človeka ponavadi presenetil sredi morda čisto drugačnih načrtov o življenju. Tako npr. Amos pravi: "Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me vzel izza črede in Gospod mi je rekel: 'Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!'" (Am 7,14_15). Tudi Mojzes ni mislil, da bo posrednik božje rešitve Izraelu, ko je pasel drobnico svojega tasta Jitra v puščavi. Božji glas iz gorečega grma pa mu je velel: "In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta" (2 Mz 3,10). Amosova in Mojzesova pripoved kažeta, da sta poklicana takoj vedela, da jima govori Bog. Pripoved o mladem Samuelu pa nam pove, da je mogoče, da se človek ne zaveda, da ga kliče Bog. Bog je namreč trikrat poklical Samuela in vendar ga Samuel ni prepoznal. "Samuel namreč še ni poznal Gospoda in Gospodova beseda se mu še ni razodela" (1 Sam 3,7).

Odzval se je povsem naravno: mislil je, da ga kliče njegov predstojnik v svetišču. In tudi storil je, kar je mislil, da mora storiti, pa čeprav trikrat ponoči vstati in teči k njemu. Po trikratnem odgovoru, "Tukaj sem, kajti klical si me" (v. 5,6,8), je stari, izkušeni, a v vzgoji svojih sinov popustljivi predstojnik pri mladeniču prepoznal božji klic. Vestnost v služenju je bila tisti potrebni člen, ki je njegovemu predstojniku omogočil to odkritje. Bog je vztrajno klical, kajti zaradi grehov Elijeve hiše je "tiste dni bila Gospodova beseda redka, videnje ni prodrlo skozi" (v. 1). Greh sveta ovira božji glas na njegovi poti do srca, vendar ga doseže, če nagovorjeni opravlja svoje vsakdanje dolžnosti. Samuel je že nevede odgovarjal Bogu in to je bil začetek poti, ki ga je pripeljala v vrh Izraelove zgodovine. Postal je velik izvrševalec božjih odrešenjskih načrtov.

Če človek odgovori na Božji klic...

Tudi Mojzesa je Bog izbral za izvrševalca velikih del v Izraelu. To mu je tudi naravnost povedal (prim. 2 Mz 3,10). Zato nas Mojzesov odgovor ne preseneča. Pred nalogo, za katero je prepričan, da daleč presega njegove zmožnosti, se skuša na vse načine umakniti. Pripoved o njegovem klicu navaja pet poskusov umika, od občutka, da ni nihče (v. 11), da ne pozna Boga (v. 13), da mu ne bodo verjeli (4,1), da ni sposoben (v. 10). Ko Bog na vse odgovori spoštljivo in razblinjajoč strahove, skuša pobegniti z obupano prošnjo: "O Gospod, prosim, pošlji koga drugega" (v. 13)! Božja beseda ga tedaj primora (v. 14_17) in Mojzes se ukloni, noseč breme, za katerega je prepričan, da ga ne zmore. Nadaljnja pripoved pa nam zagotavlja, da je svojo nalogo sijajno opravil. Bog je uresničil vse obljube, ki mu jih je dal, in odslej vidimo Mojzesa, ki ne šteje naporov v svojemu poslanstvu in se za ceno svojega življenja pogaja z Bogom za svoje ljudstvo (prim. 32,10_14; 31_32). Bog si je pri svojem odrešenjskem delu vzgojil sodelavca, kakršnega je hotel, četudi je bil ta na začetku te šole popolnoma brez volje. Podoben uspeh lahko odkrijemo tudi pri preroku Jeremiju, ki se je ob božjem klicu izgovarjal: "Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček" (Jer 1,6). Božja beseda je tudi njega primorala v poslanstvo, nad katerim je še večkrat tožil, da je pretežko zanj. Skozi trpljenje preroške službe je dozorel v lik, ki je zaznamoval izraelsko zavest tako globoko, da so ljudje celo Jezusa imeli za Jeremija (prim. Mt 16,14).

Poznamo pa tudi ljudi, ki se brez pomišljanja odzovejo na božji klic. Prerok Izaija je v templju doživel videnje božjega veličastva v tolikšnem sijaju, da na Gospodovo vprašanje ni mogel drugega kot odgovoriti: "Tukaj sem, pošlji mene!" (Iz 6,8). Toda sijaj božje svetosti ga je najprej pripeljal v spoznanje njegove in Izraelove grešnosti in s tem v smrtno grozo (v. 5). Iz nje ga je rešil le božji poseg po serafovem čiščenju z ognjem (v. 7). To doživetje agonije in rešitve ga je usposobilo, da je sprejel poslanstvo, čeprav ga je takoj nato njegova strahovita neizprosnost vrgla na kolena: "Doklej, Gospod" (v. 11)? Poslanstvo, ki ga Bog nalaga svojim izvoljenim, je mogoče nositi le v moči njegove milosti. Zato je jasno, da se ne more nihče iz sebičnega nagiba sam postaviti na mesto, za katero je potreben božji klic. Dobičkaželjni samozvani preroki so zlasti Jeremiju oteževali že sicer težko breme preroštva (prim. Jer 14,13_16).

Če povzamemo mesta, v katerih nam svetopisemski pisci razgrinjajo zgodbe klicev različnih oseb, se nam izrišejo nekatere stalnice v odnosu med Bogom in človekom. Najprej to, da je Bog začetnik vsake milosti. On človeka povabi k sodelovanju v poslanstvu, ki si ga poklicani ni izbral sam. Morda je klic prekrižal njegove načrte in je vanj privolil tako rekoč prisiljen po božji besedi. Toda s tem se je med začela med Bogom in izbranim spletati globoka vez. Neskončni Bog minljivemu človeku razodeva čustva in misli svojega srca. "Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti?" (1 Mz 18,17; prim. Oz 6,4; 11,8; Iz 6,8 itd.) Ob vsem spoštovanju njegove svobode si vendarle prilasti poklicanega tako močno, da prevzame celotno njegovo bitje. Tako se v preroku izbriše razlika med poklicem in zasebnim življenjem. Ko je Bogu izročil svojo svobodo, je vstopil v območje neizmerne božje svobode. Vpeljan v njegove odrešenjske namene je dobil vstop v edinstveni način odnosa z ljudmi. Vendar v solidarnosti s svojim ljudstvom doživlja neizmerno oddaljenost od Boga. Ta razpon je križ, na katerega je pripet, in to mučeništvo poklicani živi vse svoje življenje.

"Ljubljeni Sin" kliče svoje učence

Nova zaveza predstavi Jezusa kot tistega, ki je z vsem svojim bitjem in v vsem izpolnil svoje poslanstvo. "Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim" (Jn 17,4). Vendar Nova zaveza za Jezusa nikoli ne uporabi besednjaka klica v preroško službo. Ta molk je zgovoren. Klic v preroško službo namreč poklicanega iznenadi sredi njegove poti, mu pokaže novo poslanstvo, mu spremeni življenje. Pri Jezusu ni ničesar takšnega. Njegov krst predstavlja začetek njegovega javnega delovanja, vendar to ni klic, ki bi mu odprl oči za novo poslanstvo _ to je marveč dogodek kraljevskega ustoličenja, ko ga nebeški Kralj razglasi za svojega Sina: "Ti si moj ljubljeni Sin, ..." (Mt 3,17; Mr 1,11; Lk 3,22; prim. 2 Sam 7,14; Ps 2,7; 89,27). Hkrati ga predstavi kot svojega služabnika, s katerim je zadovoljen: "... nad teboj imam veselje" (prim. Iz 42,1; 53,10). Nič v tem prizoru ne spominja na klic v preroško službo: Jezus ve, od kod prihaja in kam gre (prim. Jn 3,31_35; 8,14) in da tja drugi ne morejo za njim (prim. 8,21). Njegov poslanstvo je edinstveno, ne v moči poklica, temveč v moči njegovega bistva.
 Jezus, ki sam ni potreboval posebnega božjega klica v poslanstvo, pa neprestano kliče druge, da bi hodili po poti za njim (prim. Mt 4,18_22; 8,18_22; 10,1_4; Jn 1,35_51 itd.). To so dvanajsteri in vsi drugi, ki so odgovorili na njegov klic in jih Pavel imenuje "poklicani in sveti" (Rim 1,7), kakor je tudi sebe imenoval "služabnik Jezusa Kristusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij" (Rim 1,1). Njim piše pisma, v katerih jih poučuje, kako naj živijo v skladu s krščanskim poklicem. Pred nami razgrne vse bogastvo poklicev, ki jih v Cerkvi prebuja Sveti Duh (prim. 1 Kor 12-14). Cerkev sama se imenuje "Poklicana" (grško Ekklesia, hebrejsko qahal), sveti zbor poklicanih po božji milosti. Vsak njen član je povabljen, da živi v osebnem odnosu z Bogom in izpolni poslanstvo, ki mu ga je Bog zaupal.


S. Snežna Večko

Objavljeno v: Božje okolje 1/2004

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda