Poklic stalnega diakona

V Cerkvi obstajajo tri stopnje hierarhičnega duhovništva: diakonska, duhovniška in škofovska služba. Skozi zgodovino se je diakonat kot samostojna služba skorajda izgubil in postal le predstopnja duhovniškega posvečenja. Vendar ga tako ne smemo razumeti. Drugi vatikanski koncil je zopet uvedel diakonat kot samostojno in stalno hierarhično stopnjo, da bi sodobna Cerkev postajala vedno bolj podobna cvetočim krščanskim skupnostim prvih stoletij. 

Veliko težo pri vnovični uvedbi stalnega diakonata je imela zahteva, da bi bili služabniki Cerkve bolj in neposredno navzoči ne le v obstoječih pastoralnih strukturah, ampak tudi na različnih civilnih področjih: v družini, šoli, delu itn. Tako je stalni diakonat za poslanstvo Cerkve v današnjem času pomembna obogatitev.

Kaj je služba stalnega diakona?

Diakoni lahko postanejo možje, v celibatu ali poročeni. Krajevni škof jih posveti, da bi v moči zakramenta svetega reda opravljali službo v liturgičnem in pastoralnem življenju, v socialnih in karitativnih dejavnostih. Diakoni pomagajo škofu in duhovnikom na mnogotere načine: pri obhajanju evharistije, deliti smejo zakrament krsta, blagosloviti novoporočenca in poročati, oznanjajo evangelij med mašo in besednim bogoslužjem, pridigajo, vodijo pogrebe in se posvečajo različnim karitativnim dejavnostim. Diakonat se podeli s posebnim izlitjem Duha (posvečenje), ki upodobi prejemnika po Kristusu, Gospodu in služabniku vseh. Na diakone polagajo roke ne za duhovništvo, ampak za strežništvo, to je: ne za obhajanje evharistije, ampak za služenje. Zato je diakon v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa kot služabnika. Njegova naloga je, da bi bil nekak tolmač potreb in želj krščanskih občestev, kakor tudi pospeševatelj službe ali diakonije Cerkve, ki je ena od bistvenih nalog Cerkve. Tako je diakonovo pomembno mesto v socialno-karitativnih dejavnostih ali ustanovah Cerkve. Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako dela diakon skupaj z ljudmi, ki so pogosto neverni in posvečuje poklicno delo, daje krščanski zgled in kaže, da pripada poklicno delo Božjemu načrtu za naše zveličanje.

Večina stalnih diakonov je poročenih in ima svojo družino in tako posvečujejo tudi družinsko življenje. Najprej so služabniki v družini in dajejo zgled krščanske družine. Zaradi svojega položaja večkrat lažje kot župnik pridejo v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi lažje vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo. V svetu je preko 30.000 stalnih diakonov, v Sloveniji od tega le 14. Slovenska Cerkev se tega zaveda in hoče spodbuditi fante in može, da bi razmislili, če jih morda Gospod ne kliče v službo stalnega diakona.

Kdo lahko postane stalni diakon?

Kdor zasliši Božji klic naj ga zaupa župniku in krajevnemu škofu. Kandidat se tako podvrže sodbi Cerkve, ki postavlja kriterije za presojanje poklicanosti. Cerkvena tradicija postavlja naslednje zahteve za posvečenje: »Stopnje svetega reda naj prejmejo samo tisti, ki imajo …neokrnjeno vero, pravi namen, potrebno znanje, so na dobrem glasu, nravno neoporečni, preskušeni v kreposti in imajo druge telesne in duševne lastnosti, ki so primerne za prejem svetega reda.«

Sv. Polikarp iz drugega stoletja pa svetuje: »Tako morajo biti diakoni pred Božjo pravičnostjo brez napak, kot služabniki Boga in Kristusa, ne pa služabniki ljudi; zavzeti; resnično morajo hoditi po poti Gospoda, ki je postal služabnik vseh.« Med človeškimi lastnostmi diakona so: psihična zrelost, sposobnost komuniciranja, čut odgovornosti, marljivost, uravnovešenost in modrost.

Med evangeljskimi krepostmi se naglašajo: molitev, evharistična in marijanska pobožnost ter vdan in izrazit čut za Cerkev.

Pripravniki morajo biti živo povezani s krščansko skupnostjo. Izhajajo lahko iz vseh socialnih slojev in lahko opravljajo poklic, če ta ni v nasprotju z diakonskim stanom. Poleg tega mora biti njihova dejavnost združljiva z obveznostmi, ki jih imajo v času priprave na diakonat.

Za tiste, ki so v mladosti poklicani v diakonsko službo velja pravilo celibata, ki je še posebej primerno za to službo in se mu prostovoljno podvržejo tisti, ki so prejeli karizmo celibata. Tako je diakon popolnoma na razpolago Cerkvi.

Poročeni moški pa smejo postati diakoni z najmanj 35 leti starosti, ki so več let poročeni in je njihov zakon in družina na dobrem glasu. Z njihovo odločitvijo se morajo strinjati tudi žene. Seveda morajo biti utrjeni v krščanskem življenju. Po prejemu svetega reda diakoni, v skladu z izročilom Cerkve ne morejo več skleniti zakona.

Splošne smernice za oblikovanje diakonov je izdala Kongregacija za katoliško vzgojo in Kongregacija za duhovnike, ki nalagata posameznim škofovskim konferencam, da pripravijo nacionalne smernice za oblikovanje stalnih diakonov. Na slovenski ravni  smernice za oblikovanje stalnih diakonov najdete TUKAJ.

Vladimir Bizjak

Poklic diakona

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda