Poklic misijonarja

Biti misijonar, misijonarka?

Je to še vedno aktualno? Tudi v današnjem času, ko večkrat slišimo: »Kaj hodijo v te dežele propagirat (vsiljevat) našo vero in kulturo? Pustijo naj ljudi pri miru, saj so le-ti mnogo bolj srečni kot mi.  Pustijo naj jih živeti v njihovi kulturi in veri!

Tako razmišljanje in govorjenje je seveda sad nepoznavanja misijonskega poslanstva, slabotne vere ali celo nevere. Neveren človek bo težko razumel misijonarja oziroma misijonarsko poslanstvo. Misijonski poklic namreč izvira iz najgloblje vere poklicanega, iz dialoga med Bogom in poklicanim. »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene,« je začetek misijonarjevega poslanstva, ki je nato potrjeno s poslanstvom Cerkve. »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene,« velike besede, ki so velikokrat sad notranje borbe, včasih tudi nasprotovanja ali nerazumevanja najbližjih, zato pa toliko bolj svete in občudovanja vredne.

Poklic misijonarja

Naša vera je v svojem bistvu misijonska vera. »Pojdite in povejte,« so rekli angeli prvim misijonarkam, ženam pri odprtem grobu. »Pojdite in povejte, da smo odrešeni! Da naše življenje ima smisel. Povejte vsem, da nas ima Bog nad vse rad, da nas je odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Ne skrivajte te novice, ki je vaše največje bogastvo. Ne bodite egoisti, ki bi to svoje bogastvo skrivali. K temu veselemu velikonočnemu oznanilu dodajmo še Kristusovo poslanstvo: »Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Poklic misijonarja

Kaj pa očitek: »Kaj hodijo v te dežele propagirat (vsiljevat) našo vero in kulturo?« Takšen očitek je torej gotovo sad nepoznavanja misijonskih razmer. Svoboda vesti je v naši veri zelo močno zavarovana. Noben misijonar nima pravice kogarkoli siliti ali nagovarjati, da bi pristopil v krščansko vero. Misijonar je poklican, da oznanja Kristusa s svojim življenjem in besedo, toda v popolnem spoštovanju vesti vsakega človeka. Misijonar je Kristusovo orodje. Kristus pa pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹« (Lk 17,7).

Naši misijonarji in misijonarke v misijonih veliko delajo. Nekateri vodijo bolnice, šole, drugi kopljejo vodnjake, gradijo mostove in ceste…, toda vedno kot Kristusovi poslanci in poslanci Cerkve. Ljubezen do Boga in bližnjega jih sili, da so vsakemu in v vsakem času na razpolago. Ne le krščenim, ampak vsakemu! Ne zaradi simpatije ali čustvenosti, ampak zaradi Kristusa! Mati Terezija iz Kalkute enemu od piscev njenega življenjepisa pravi: »Povedati morate ljudem, kaj nas vodi sem. Povejte jim, da nismo tu zaradi dela; tu smo za Jezusa. Vse, kar storimo, storimo zanj. V prvi vrsti smo redovnice. Nismo socialne delavke, ne učiteljice, medicinske sestre ali zdravnice. Služimo Jezusu v ubogih. Naše življenje nima drugega razloga ali motivacije. Tega mnogi ne razumejo.«

Misijonske cerkve imajo danes skoraj povsod svoje domače škofe in redovne voditelje. To pomeni, da imajo te Cerkve svoj odnos do vesoljne Cerkve in svoj pristop. Kongoški teolog Kabasele Lumbala pravi: »Nam, Bantujcem - če živimo samo po naši tradicionalni veri - namreč manjkajo nekatere stvari. Brez krščanstva nam manjka Jezus Kristus in skupaj z njim vse to, kar je Oče razodel po Svetem pismu in zgodovini izvoljenega ljudstva. Manjkajo nam tudi misijanske obljube, ki vsakemu narodu dajejo posebno misijansko moč.«

Res je, da danes v misijonske dežele vdira evropsko ameriška kultura. Danes misijonarji kultur vsekakor ne rušijo, ampak jih rešujejo. Drugi vatikanski koncil je z metodo inkulturacije misijonskim cerkvam na široko odprl vrata. Misijonske Cerkve sprejemajo v verovanje vse, kar je v kulturi vredno preživetja. Tako imajo te Cerkve prilagojen mašni obred, posebne obrede pri podeljevanju zakramentov, svojo arhitekturno sakralno umetnost, likovno umetnost, literaturo, filozofijo, skupno življenje v redovniških in župnijskih skupnostih, katehezo, ekumenizem, … Res je, da so tudi svari, ki jih oznanjevanje Kristusovega oznanila ruši. Določene svari je nemogoče ohranjati. Afriški predsednik Mobutu Sese Seko Kukuwendu Kazawanga v takratnem Zairu je na začetku svojega vladanja v govorih pogosto ponavljal: »Moramo se vrniti k prednikom.« Kmalu je spoznal, da je to nemogoče in v svojih govorih raje govoril o »zatekanju« k prednikom. Vrnitev k življenju, kot so ga živeli njihovi predniki, bi pomenilo, da bi se ljudje morali vrniti v gozd, obleči obleko iz rafije, vzeti v roke sulico in kopje. To pomeni tudi nepismenost, nehigieno, neustrezen način pridelovanja hrane, nepravilno prehrano, podhranjenost in s tem povezano umrljivost, povprečno starost okrog 30 do 40 let, neustrezno zdravljenje bolezni, strah pred predniki in zaradi tega nesposobnost kakšnega koli napredka, neenakopravnost žene, celo kanibalizem… Zahtevati od ljudi kaj takega, je danes, ko lahko kupiš enako obleko, radio in ročno uro ali kakšno drugo stvar v Kinšasi, Bruslju ali pa Ljubljani, absurd. Zatekati se k prednikom pa pomeni, da iz njihovega življenja vzamemo tisto, kar nas bogati, izpopolnjuje, vzgaja in vodi.

Biti misijonarka, misijonar, pomeni biti poln Kristusa, živeti zanj in o njem govoriti povsod kjer si.

Msgr. Anton Pačnik, voditelj Mariborske misijonske pisarne
Poklic misijonarja

Poklic misijonarja

Poklic misijonarja

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda