Kako postaneš duhovnik?

Print Email

Priprava na duhovniški poklic

Zgodi se, da kandidatu, ki čuti duhovniški poklic, zmanjka poguma pri odločilnem koraku, ko se je treba odločiti za vstop. Tudi zaradi strahu pred novim ali neznanim, ker ne ve kaj ga čaka. Zato bomo skušali tukaj posredovati nekaj pojasnil ali razlage, kako poteka vstop in priprava na duhovniški poklic.

1. Vsakega kandidata na področju lastne (nad)škofije sprejme domači (nad)škof. Najbolj praktično pa je, da se kandidat najprej obrne na domačega župnika, saj ga večinoma pozna in mu lažje zaupa. Ta mu bo pomagal stopiti v stik s škofom in urediti vse potrebne dokumente: krstni, birmski in samski list, potrdilo o opravljeni maturi, priporoča se tudi zdravstveno spričevalo. Poleg tega kandidat napiše lastnoročno napisan življenjepis in prošnjo v kateri pojasni svojo željo, da bi postal duhovnik. (Nad)škof nato kandidata povabi na osebni razgovor po katerem presodi ali je ta primeren in izpolnjuje vse pogoje za sprejem. Če je (nad)škof kandidata sprejel, ga napoti v bogoslovno semenišče, hišo kjer poteka oblikovanje bodočih duhovnikov.

2. Oblikovanje bodočih duhovnikov traja najmanj šest let. Toliko namreč traja študij na Teološki fakulteti. Kandidati se morajo vpisati v »Enoviti magistrski študijski program Teologija«, ki je potrjen od Kongregacije za katoliško vzgojo in se zahteva za vse duhovniške kandidate kot pogoj za posvečenje. Za vpis morajo kandidati izpolnjevati potrebne pogoje: opravljeno splošno maturo ali opravljen peti predmet ob poklicni maturi. Teološka fakulteta prek tega nudi kandidatu nujno intelektualno oblikovanje. (O tem več na njihovi spletni strani, tukaj).

3. Za kandidate za škofijske duhovnike je obvezno tudi večletno bivanje v bogoslovnem semenišču, kjer se v glavnem vrši človeško in duhovno oblikovanje. Zato v času študija kandidati (bogoslovci ali semeniščniki) bivajo v vzgojni skupnosti, ki jo vodi ravnatelj (ali rektor). Za duhovno življenje skrbi duhovni voditelj (ali spiritual). Pomagajo pa lahko še drugi: študijski prefekt, osebni duhovni spremljevalci. V Sloveniji trenutno deluje samo eno, ljubljansko bogoslovno semenišče, v katerem se vzgajajo bogoslovci iz vseh škofij v Sloveniji. (Več o tem na njihovi spletni strani, tukaj).

4. Pastoralno oblikovanje ali priprava na duhovniško delo se v glavnem vrši v različnih oblikah pastoralne prakse. To pomeni, da se kandidati na župnijah in drugih okoljih učijo praktičnega dela, ki jih bo kasneje čakalo kot duhovnike.

5. Kako je oblikovanje sestavljeno skozi leta? Prvi dve leti sta na fakulteti namenjeni predvsem študiju filozofije, Svetega pisma in cerkvene zgodovine. V bogoslovnem semenišču pa sta prvi dve leti namenjeni razločevanju poklicanosti in utrjevanju duhovnega življenja. V prvem letniku je poudarek na uvajanju v molitev in v Božjo besedo, zato bogoslovci prejmejo tudi prvo cerkveno službo, to je službo bralca Božje besede pri bogoslužju. Po drugem letniku, ko so duhovniško pot že bolj spoznali, naj bi se dokončno odločiti ali je ta pot res njihovo življenjsko poslanstvo. V tretjem letniku se na fakulteti začne študij teoloških znanosti, kandidati pa prejmejo drugo službo, službo mašnega pomočnika, s katero se že bolj približajo oltarju in duhovniški službi. Poudarek je na evharistiji. V četrtem letniku hodijo bogoslovci med vikendi na pastoralno prakso na različne župnije. V petem letniku jih čaka pisanje diplomske naloge in priprava na diakonsko službo, ki jo prejmejo v začetku šestega letnika. To je zadnji, tako imenovani pastoralni letnik, ko so diakoni približno polovico časa na župniji, drugo polovico pa na fakulteti, kjer študirajo bolj praktične stvari v zvezi z duhovniškim delom. Po končanem šestem letniku pa so, navadno 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla, posvečeni v duhovnike. Z avgustom pa so kot novomašniki postavljeni na prva delovna mesta na župnijah.

Vlado Bizjak

 

Služenje

Print Email

Duhovnik je poklican izmed ljudi, za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Zato je naslednja bistvena lastnost duhovniškega poklica služenje ali karitas.

Kakor Jezus ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel (prim. Mr 10,45), tako tudi duhovnik. Duhovniku je sicer zaupano vodenje krščanske skupnosti – župnije, toda tega vodstva ne izvršuje z gospodovanjem in oblastjo, ampak po vzoru Jezusa – Dobrega pastirja, z ljubeznijo in služenjem.

 

Zakramenti

Print Email

Podeljevanje zakramentov

Je ena od bistvenih nalog duhovniške službe. Verni se preko obhajanja zakramentov srečujejo s samim Bogom in že na zemlji od njega prejemajo potrebne darove in milosti za življenje po veri.

Duhovnik po svoji službi more podeliti zakrament krsta, evharistije, spovedi, bolniškega maziljenja, s škofovim pooblastilom pa tudi zakrament svete birme. Zakrament mašniškega posvečenja lahko podeli samo škof. Kaj pa zakrament svetega zakona? Ta zakrament si podelita zakonca sama. Navzoči duhovnik je le priča Cerkve, ki kliče Božji blagoslov na njuno življenjsko odločitev.

 

Molitev

Print Email

Molitev – pogovor z Bogom

Duhovniškega poklica si ni mogoče predstavljati brez redne molitve. Molitev je za duhovnika potrebna kakor dihanje za življenje. Brez molitve bi namreč duhovniku manjkala pomembna stvar pri opravljanju duhovniškega poslanstva, to je: nenehen stik z Bogom.

Zato je duhovnik človek molitve: moli skupaj z ljudmi, za ljudi in v imenu ljudi. Poleg osebne molitve in skupne ali občestvene molitve opravlja duhovnik tudi molitev Cerkve ali brevir. Izraz izhaja iz lat. besede »brevis« in pomeni »kratek«. Gre za krajšo molitev, sestavljeno iz pesmi, treh psalmov, odpevov, kratke Božje besede in prošenj, ki jo duhovnik v imenu ljudstva moli zjutraj, opoldne in zvečer. Duhovnik preko molitve, naj bo ta premišljevalna, ustna ali katera druga molitev, nenehno utrjuje povezanost z Bogom, spoznava Božjo voljo in prejema milost ter moč za opravljanje svojega poklica.

 

Obhajanje zakramenta evharistije

Print Email

Obhajanje zakramenta evharistije in drugih zakramentov

Sveta maša ali sveta evharistija je vir in višek vsega krščanskega obhajanja. Duhovnik jo po svoji službi vodi in ji predseduje.

Zbrano občestvo se pri sveti maši najprej sreča z Bogom prek oznanjene Božje besede, ki jo duhovnik razloži in naredi živo za današnji čas in današnjega človeka. Temu sledi evharistično bogoslužje, pri katerem se zbrani verni srečajo z živim Jezusom, ki po duhovnikovih besedah postane navzoč pod podobo kruha in vina. Sveto mašo imenujemo tudi sveta daritev. Daritev zato, ker na zakramentalen način predstavlja Jezusovo daritev na križu. Kar se je z Jezusom zgodilo pred dva tisoč leti (trpljenje, smrt na križu in vstajenje), se na zakramentalen način dogaja pri sveti maši. Jezus, ki se je iz ljubezni daroval na križu, da bi odrešil ves svet, se pri vsaki sveti maši, sedaj in tukaj daruje za nas. Jezus je ustanovil sveto evharistijo na veliki četrtek pri zadnji večerji, predenj je trpel na križu. Obhajal jo je skupaj s svojimi učenci. V roke je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (prim. Mt 26, 26-28). To je rojstni dan svete maše. Temu je sledilo naročilo apostolom, naj to delajo v njegov spomin. Apostoli so zaupano jim poslanstvo po polaganju rok predali svojim naslednikom škofom in duhovnikom, z namenom, da bi se v vseh časih in krajih ljudje udeleževali svete daritve in postali deležni Kristusovega odrešenja.

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda