Priprava in vzgoja

Priprava in vzgojaJezus se je ozrl v bogatega mladeniča, ga vzljubil in mu rekel:«Eno ti manjka: Pojdi in prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pa pridi in hodi za menoj!«(Mr 10,21).

Gre za srečanje dveh ljubezni: Kristusove, ki vabi k izrazitejši hoji za njim in povabljenega (fant, dekle), ki bi na to ljubezen odgovoril. Kogar Kristus kliče v redovniško življenje, se vanj še posebej ozre in ga vzljubi. Kdor se tej ljubezni odzove, ni več svoj, marveč popolnoma njegov. S tem stopi na pot popolnosti, na katero je Kristus povabil bogatega mladeniča.

Kdor je torej odgovoril na klic pritrdilno in je že »razprodal«, kar mu na tej poti ne bo služilo, lahko pride in hodi …Hoja za Njim pozna več stopenj uvajanja:

Kandidatura:

1. Kdor misli resno in se priglasi v kaki redovni skupnosti, ki jo želi pobliže spoznati, je kandidat oz. kandidatinja. To obdobje imenujemo kandidaturo. To je čas preverjanja resničnega poklica – pravega namena in zmožnosti, duševnega in telesnega zdravja, doraslosti. Tudi skupnost, v katero se kandidat vključuje, želi v tem času presoditi pristnost poklica. Trajanje tega obdobja ni strogo določeno, lahko traja dalj časa (študij, obveznosti ipd.), lahko ima različne oblike glede na ustanovo.

Postulat:

2. Ko razmere dozorijo, se začne neposredna priprava na redovno življenje, ki se imenuje postulat in traja najmanj pol leta. V tem času se postulant, postulantka utrjuje v krščanskem življenju in s pomočjo voditelja/voditeljice prihaja do večje jasnosti glede svojega poklica. Spoznava ustanovo, v katero se želi vključiti. 

Noviciat:

Če je kandidat izrazil voljo, da želi vstopiti v ustanovo, in ima predstojnik pozitivno sodbo o primernosti kandidata, se opravi sprejem in se začne doba noviciata. Ta stopnja uvajanja je najbolj pomembna in je s strani Cerkve najbolj točno določena glede

  • pogojev za sprejem
  • časa trajanja
  • vsebine in načina vzgoje;

saj je nadaljnja pot v redovno življenje v veliki meri odvisna prav od njenega začetka.

Ta začetek življenja v ustanovi ima pravni in liturgični vidik. Začne se s preprostim obredom, pri katerem sodeluje vsa redovna skupnost in novicu izroči tudi »noviciaško redovno obleko«. Noviciat traja najmanj 12 mesecev in ne več kot 2 leti.
 
Namen noviciaškega življenja je duhovni in praktični. Naravnan je v to, da novici:

Ločitev od sveta je močno poudarjena v meniških ustanovah. Ker novic še ni pravno vezan na ustanovo, jo more v vsakem času svobodno zapustiti, ko je premislil o svoji odločitvi v vesti in se morda pogovoril s svojim predstojnikom; pa tudi pristojna oblast ga more odsloviti v vsakem času, če novic pokaže, da ni primeren za posvečeno življenje in da tudi ne daje utemeljenega upanja. Če je pokazal, da je primeren, mu pristojni predstojnik dovoli napraviti prve začasne zaobljube.

Evangeljski sveti čistosti, uboštva in pokorščine so »Božji dar, katerega je Cerkev prejela od svojega Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja«. Z javnimi zaobljubami treh evangeljskih svetov oseba postane redovnik, član redovne ustanove, v katero se vključi s pravicami in dolžnostmi in se obveže, da bo sledil ciljem, nalogam in poslanstvu lastne ustanove.

  • bolje spoznajo Božji klic, ki je lasten ustanovi;
  • izoblikujejo miselnost in srce v njenem duhu;
  • preizkusijo način življenja ustanove;
  • potrdijo namen in sposobnost.

Celotna vzgoja je namenjena preverjanju teh namenov in spoznanj tako v novicu kot v ustanovi. Noviciat pomeni tudi prekinitev s prejšnjim načinom življenja: novic živi v zato ustanovljeni redovni hiši, se drži redovne discipline in vzgojnega programa, podrejen je učitelju novicev.

Juniorat:

Po prvih zaobljubah se v vseh ustanovah vzgoja še naprej izpopolnjuje in utrjuje ob pripravi na poslanstvo; ne več v noviciatu, ampak v drugi primerni hiši in ob spremljanju izkušenega redovnika. Tudi v tem času se mlademu redovniku še ne zaupajo take službe in opravila, ki bi ga ovirali pri usposabljanju. Začasne zaobljube leto za letom obnavlja (najmanj trikrat in največ devetkrat). Lahko pa po preteku leta tudi svobodno odide. Če odide med letom, pa mora prositi za razrešitev zaobljub. Tudi ustanova more mladega redovnika iz tehtnih razlogov odpustiti.
Ta doba se imenuje juniorat in se zaključi z večnimi zaobljubami. Z njimi se redovnik zaveže za vse življenje. Takrat postane polnopraven član redovne ustanove z vsemi pravicami in dolžnostmi.
Vse ustanove pa ne poznajo večnih zaobljub, ampak začasne zaobljube obnavljajo vsako leto ali tudi na dve ali tri leta.

Stalna vzgoja:

Vse te stopnje uvajanja imenujemo tudi začetna vzgoja, ki je podlaga za nadaljnje oblikovanje in prenavljanje redovne osebe; to je namreč življenjski proces in zahteva, ki jo vsebuje redovna posvetitev. Zato se nihče ne more izzvzeti od truda za lastno človeško in duhovno rast, ampak mora nenehno v sebi vzpostavljati razpoložljivost, s katero se pusti oblikovati vsak dan svojega življenja.
s. Rafaela Glasenčnik, ŠS


Literatura: - Zveza redovnih predstojnic Slovenije, Življenje in delo redovnic med nami, 1985 - P. viktor Papež, Redovno pravo, 1999

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda