Svetne ustanove

Biti v svetu, a ne od sveta, je ena od glavnih oznak in poslanstvo svetnih ustanov.

Mnogotera občestva v zgodovini Cerkve so poskušala v vsej radikalnosti živeti evangeljsko hojo za Kristusom sredi sveta. To so bili nekakšni predhodniki nove življenjske oblike svetnih ustanov, ki jih je kasneje, leta 1947, Cerkev pravno priznala z apostolsko konstitucijo Provida Mater Ecclesia papeža Pija XII.

Sociološko gledano so člani svetnih ustanov laiki, teološko gledano pa so najbolj sorodni stanu evangeljskih svetov. Zaradi tega svojevrstnega položaja gradijo most med redovniki in laiki.

Smisel svetnih ustanov je v hoji za Kristusom po poti evangeljskih svetov sredi sveta, kar je temelj njihovega življenja in delovanja. Za mnoge nerazumljiva pot, a hkrati »prijeten vonj Kristusov« za tiste, ki se jih je dotaknila milost. Po svoji naravi delujejo tiho in neopazno, vendar s pomočjo poklica, ki ga opravljajo, posvečujejo življenje od znotraj. Od Boga so izbrani, da se dajo na voljo Cerkvi in da je po njih Kristusova Cerkev navzoča v svetu.
Ko se trudijo, da kot duhovno močni ljudje po svojih najboljših močeh živijo evangelij, tudi drugim ljudem krepijo zaupanje, da lahko sredi svetnega vrveža pričujejo s svojim celovitim krščanstvom. Moč za tako poslanstvo najdejo v globoko duhovnem življenju in nenehni skrbi za vzgojo in izobraževanje znotraj skupnosti.

Vse to na kratko povzema misel papeža Pavla VI. na mednarodnem kongresu svetnih ustanov leta 1972: »Vaša oblika posvetitve je nova in izvirna. Navdihnil jo je Sveti Duh, da bi jo živele sredi zemeljskih stvarnosti in da bi v človeške in časne vrednote vnašale moč evangeljskih svetov, to je božjih in večnih vrednot.«

Kdaj, kje, kako
se tebi razodelo je nebo?

Kdaj si začula božji klic,
klic: »V samostan!«?
Ob mehkem dihu majniških cvetlic?
Ko vonj kresnic je trosil dan?
Je pel ti cvet žarečih rož, d
a Večnemu nevesta boš?

Kdaj? Kje? Kako?

Le hrani blaženo skrivnost
zase in svojega Boga
v globini čistega srca!
Ti veš, vem jaz,
da vse dari sveta presega to,
kar z božjim zvanjem nama dalo je nebo.

Ob tej pesmi M. Elizabete, O.S.Urs., sem tudi sebi postavila vprašanje in si poskušala odgovoriti:

V svojem otroštvu nisem premišljevala o duhovnem poklicu. Le neka pridiga me je tedaj nagovorila in vznemirila. Pa sem dovolila, da je vse zbledelo. Celo vesela sem bila. Zorela sem ob vsem, kar sem prejela v domači družini in župniji, predvsem v Frančiškovem svetnem redu in pri delu z bolniki. V miru sem živela vse do poznih 20. let, ko me je začelo vznemirjati, kaj bom s seboj. Spoznala sem, sama ne vem kako, da zakonsko življenje ni moj poklic. Ob katehetski šoli sem iskala, kako naj odgovorim Bogu, ki me je vse jasneje klical v posvečeno življenje. V katerem samostanu naj vršim svoje poslanstvo? Počutila sem se, kot da samo meni nebo noče dati odgovora. Zmanjkovalo mi je potrpežljivosti. In končno mir ob spoznanju, da mi bo Gospod prišel naproti, če le iskreno iščem njegovo voljo.

Na koncu trnjeve poti je prišel čas odločitve. Nisem več tehtala razlogov za in proti. Ob sestrah Male Frančiškove družine sem našla izpolnitev. Da, tu je moje mesto! Gospod, hvala! Nastopil je neskončni mir. In znotraj tega miru sem z veseljem sprejemala boje kot dar Ljubezni, skupaj z učiteljico-magistro in sestrami, ki so me spremljale. Ob njih je rasla gotovost, da sem na pravi poti. Obdobje priprave na prve zaobljube je trajalo 3 leta, po 10 letih pa sem imela večne zaobljube. To je bil milostni čas. Veselim se svojega poslanstva sredi sveta v svetni ustanovi Mala Frančiškova družina. Poleg vsakodnevne službe v pisarni sem vključena v delo župnije. Trudim se dajati na voljo svoje moči v duhu služenja.

 V celici svoje duše poskušam ohraniti mir in veselje tudi v okolju, ki popolnoma drugače razmišlja. Pomaga mi zavest, da me skupnost pošilja in spremlja z molitvijo. Moč črpam iz evharistije, nenehnega zaupljivega odnosa z Bogom, iz duhovnih obnov in srečanj s sestrami v Ljubljani v Šiški. Sicer smo razkropljene vsaka v svojem kraju. Da, sestra mora znati živeti sama in v skupnosti. Duhovni poklic je Božji dar za posameznika in za vso Cerkev. Bogu sem hvaležna za milostni dar izvolitve, ki zahteva velikodušen odgovor ljubezni. Iskreno molim za vse mlade iskalce, da bi na božji klic pogumno odgovorili z odločitvijo za zakonsko ali posvečeno življenje.

s. Nada Leban, MFD

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda