Redovništvo

Redovništvo je nekaj bistvenega

Tudi danes nastajajo nove redovne skupnosti. Glavne značilnosti teh skupnosti so: gorečnost, velik apostolski dinamizem, volja oznanjevanja, evangelizacije in, kar zadeva osebno življenje in skupnost, strogost. Ampak sprejeta, hotena. Mladi hočejo disciplino, v nasprotju s tem, da bi vsak delal po svoje. 

Določen mora biti čas za molitev, ne pa, da greš v kapelo, če se ti zahoče, sicer pa ne. Za molitev je določen čas in takrat so vsi v cerkvi. Je spoštovanje dnevnega reda, ko so vsi, na primer, pri kosilu, ne pa, da vsak pride, kadar hoče. So skromni glede obleke in hrane … Mladi se ne odločajo za tiste redove, ki so razpuščeni, brez discipline, ampak za nove redove, ki živijo in hočejo disciplino. Tam, kjer je svetost, so poklici. Kjer ni svetosti, pa je kriza. Petdeset odstotkov vzrokov za krizo poklicev je znotraj redovnih skupnosti. V zadnjih štiridesetih letih so redovne skupnosti spremenile svoje konstitucije, imele so odlične duhovne in apostolske programe, se posodobile v strukturah in hišah, ampak, kaj je manjkalo? Močna notranja prenova: niso dosegle tiste stopnje svetosti, h kateri so poklicane in so jo Bogu obljubile. Kjer je svetost, tam so poklici. Ali pa: kjer so svetniki, tam so poklici. Kjer ni svetnikov, kjer ni junaške svetosti, tam je kriza poklicev.

Po čem se prepozna svetost? To se čuti že od daleč. Pri redovnikih in redovnicah takoj vidiš, ali je človek predan. Predanost pomeni: ta človek je že svoboden, že ni več v skrbeh zase, že ne živi zase, se ne muči sam s seboj. Že je prešel v kraljestvo svobode, je že z Bogom, Bog ga je osvobodil in ga napolnil z notranjim mirom in radostjo. Svetost je v tem: »Kdor izgubi svoje življenje … ga bo našel« (Mt 16,25). Ti ljudje so že izgubili svoje življenje in so našli neprimerno boljše, bolj polno, globlje, močnejše življenje, in to se vidi. Morali bi narediti več reda v redovništvu; dati nov impulz, novo vitalnost, nov dinamizem redovnikom in redovnicam v katoliški Cerkvi. Veste, ko je redovništvo močno in zdravo, je močna in zdrava tudi Cerkev. Če pa sta v redovništvu anarhija in mlačnost, je tudi v Cerkvi nekaj narobe. Kajti redovništvo je vendarle udarna moč, prva linija Cerkve, ki oznanja, ki osvaja … Če je ta udarna moč Cerkve dobra, če je na mestu, velja to tudi za Cerkev. To je ena izmed bistvenih stvari …

(Kardinal dr. Franc Rode, Prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, v 6. in 10. številki tednika Družine, leto 2006)

Redovnikov včasih ni bilo, bili so menihi. Vzhodna Cerkev je poznala horizontalno in vertikalno hierarhijo. Cerkvena urejenost je horizontalna in sega čez ves prostor in čas. Duhovno pa vsi rastemo navzgor, v meništvo, vsi moramo postajati menihi. Menihi so zadnja vertikalna stopnja, kajti menih je tisti, ki zre Božje obličje, ki živi z Bogom in že na tem svetu kaže, kako se živi samo zaradi Boga. To je simbolična prerokba novega časa. Redovniki dejansko najdemo svoj temelj v tej resničnosti. Če pa se omejimo zgolj na to, da nekaj delamo, bomo v kratkem času vsi izumrli. Če redovništvo nima moči v tem, da je simbol v pravem in najbolj čistem teološkem pomenu besede, potem ne vem, kje še lahko najde svoj smisel. Naj ponazorim s primerom: redovni bratje so izraz najbolj čistega redovniškega življenja, kajti vsi drugi dobijo vsaj malo tolažbe, ko pridigajo, poučujejo ... Pri bratu pa se vidi, ali gre za čisto redovništvo ali ne. In danes bratov ni. Podobno velja za redovnice, ki so v nekem smislu najbolj izkristaliziran izraz vere v Cerkvi. Če jih ni, nam to lahko veliko pove. Izgubljamo vero.  

(P. Marko Rupnik v Stični, junij 2005: O redovništvu)

p. dr. Andrej Šegula, minorit

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda