Duhovno življenje

Molitveno bogoslužje nas pridružuje češčenju, hvalnici in goreči prošnji Jezusa Kristusa

Duhovno življenje mora biti torej v načrtu družin posvečenega življenja na prvem mestu, tako da se vsaka ustanova in vsaka skupnost predstavi kot šola resnične evangeljske duhovnosti. Od te prednostne odločitve, ki se razvija v osebni in skupnostni zavzetosti, je odvisna apostolska rodovitnost, velikodušnost v ljubezni do ubogih in sama poklicna privlačnost za nove rodove. Prav duhovna kakovost posvečenega življenja lahko pretrese ljudi našega časa, ker tudi njih žeja po absolutnih vrednotah, tako se spremeni v občudovanja vredno pričevanje.  

Duhovno življenje naj bi se krepilo ob izvirih solidne in globoke duhovnosti. Gre za zahtevo, ki je zapisana v samo bistvo posvečenega življenja. Tisti, ki zaobljubi evangeljske svete, mora namreč tako kot vsak drug krščeni z vsemi svojimi močmi težiti k popolnosti ljubezni, le da ga k temu priganjajo še bolj nujni razlogi. Gre za dolžnost, na katero spominjajo številni zgledi svetih ustanoviteljev in ustanoviteljic in toliko posvečenih oseb, ki so pričevale za zvestobo Kristusu vse do mučeništva.

 Težiti k svetosti – to je višek vsakega posvečenega življenja. Izhodišče tega programa je v tem, da vse zapustimo zaradi Kristusa in ga cenimo bolj kot vse stvari, da bi mogli biti v polnosti soudeleženi pri njegovi velikonočni skrivnosti. To je dobro razumel sv. Pavel, ko je vzkliknil: »Za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa (…) Gre za to, da spoznam njega in moč njegovega vstajenja (Flp 3,8-10). To je pot, ki so jo že od samega začetka zaznamovali apostoli, kakor sporoča krščansko izročilo na Vzhodu in Zahodu: » Tisti, ki dandanes hodijo za Jezusom in vse zapustijo zaradi njega, spominjajo na apostole, ki so odgovorili na njegov klic in se odpovedali vsemu drugemu. Zato izročilo običajno označuje redovno življenje kot apostolski način življenja« (Janez Pavel II., govor pri splošni avdienci (8. februar 1995), 2: OR, 9. februar 1995,4).

Duhovno življenje mora biti torej v načrtu družin posvečenega življenja na prvem mestu, tako da se vsaka ustanova in vsaka skupnost predstavi kot šola resnične evangeljske duhovnosti. Od te prednostne odločitve, ki se razvija v osebni in skupnostni zavzetosti, je odvisna apostolska rodovitnost, velikodušnost v ljubezni do ubogih in sama poklicna privlačnost za nove rodove. Prav duhovna kakovost posvečenega življenja lahko pretrese ljudi našega časa, ker tudi njih žeja po absolutnih vrednotah, tako se spremeni v občudovanja vredno pričevanje.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda