Priprava in vzgoja

Print Email

Priprava in vzgojaJezus se je ozrl v bogatega mladeniča, ga vzljubil in mu rekel:«Eno ti manjka: Pojdi in prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pa pridi in hodi za menoj!«(Mr 10,21).

Gre za srečanje dveh ljubezni: Kristusove, ki vabi k izrazitejši hoji za njim in povabljenega (fant, dekle), ki bi na to ljubezen odgovoril. Kogar Kristus kliče v redovniško življenje, se vanj še posebej ozre in ga vzljubi. Kdor se tej ljubezni odzove, ni več svoj, marveč popolnoma njegov. S tem stopi na pot popolnosti, na katero je Kristus povabil bogatega mladeniča.

Kdor je torej odgovoril na klic pritrdilno in je že »razprodal«, kar mu na tej poti ne bo služilo, lahko pride in hodi …Hoja za Njim pozna več stopenj uvajanja:

Kandidatura:

1. Kdor misli resno in se priglasi v kaki redovni skupnosti, ki jo želi pobliže spoznati, je kandidat oz. kandidatinja. To obdobje imenujemo kandidaturo. To je čas preverjanja resničnega poklica – pravega namena in zmožnosti, duševnega in telesnega zdravja, doraslosti. Tudi skupnost, v katero se kandidat vključuje, želi v tem času presoditi pristnost poklica. Trajanje tega obdobja ni strogo določeno, lahko traja dalj časa (študij, obveznosti ipd.), lahko ima različne oblike glede na ustanovo.

Postulat:

2. Ko razmere dozorijo, se začne neposredna priprava na redovno življenje, ki se imenuje postulat in traja najmanj pol leta. V tem času se postulant, postulantka utrjuje v krščanskem življenju in s pomočjo voditelja/voditeljice prihaja do večje jasnosti glede svojega poklica. Spoznava ustanovo, v katero se želi vključiti. 

Noviciat:

Če je kandidat izrazil voljo, da želi vstopiti v ustanovo, in ima predstojnik pozitivno sodbo o primernosti kandidata, se opravi sprejem in se začne doba noviciata. Ta stopnja uvajanja je najbolj pomembna in je s strani Cerkve najbolj točno določena glede

  • pogojev za sprejem
  • časa trajanja
  • vsebine in načina vzgoje;

saj je nadaljnja pot v redovno življenje v veliki meri odvisna prav od njenega začetka.

Ta začetek življenja v ustanovi ima pravni in liturgični vidik. Začne se s preprostim obredom, pri katerem sodeluje vsa redovna skupnost in novicu izroči tudi »noviciaško redovno obleko«. Noviciat traja najmanj 12 mesecev in ne več kot 2 leti.
 
Namen noviciaškega življenja je duhovni in praktični. Naravnan je v to, da novici:

Ločitev od sveta je močno poudarjena v meniških ustanovah. Ker novic še ni pravno vezan na ustanovo, jo more v vsakem času svobodno zapustiti, ko je premislil o svoji odločitvi v vesti in se morda pogovoril s svojim predstojnikom; pa tudi pristojna oblast ga more odsloviti v vsakem času, če novic pokaže, da ni primeren za posvečeno življenje in da tudi ne daje utemeljenega upanja. Če je pokazal, da je primeren, mu pristojni predstojnik dovoli napraviti prve začasne zaobljube.

Evangeljski sveti čistosti, uboštva in pokorščine so »Božji dar, katerega je Cerkev prejela od svojega Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja«. Z javnimi zaobljubami treh evangeljskih svetov oseba postane redovnik, član redovne ustanove, v katero se vključi s pravicami in dolžnostmi in se obveže, da bo sledil ciljem, nalogam in poslanstvu lastne ustanove.

  • bolje spoznajo Božji klic, ki je lasten ustanovi;
  • izoblikujejo miselnost in srce v njenem duhu;
  • preizkusijo način življenja ustanove;
  • potrdijo namen in sposobnost.

Celotna vzgoja je namenjena preverjanju teh namenov in spoznanj tako v novicu kot v ustanovi. Noviciat pomeni tudi prekinitev s prejšnjim načinom življenja: novic živi v zato ustanovljeni redovni hiši, se drži redovne discipline in vzgojnega programa, podrejen je učitelju novicev.

Juniorat:

Po prvih zaobljubah se v vseh ustanovah vzgoja še naprej izpopolnjuje in utrjuje ob pripravi na poslanstvo; ne več v noviciatu, ampak v drugi primerni hiši in ob spremljanju izkušenega redovnika. Tudi v tem času se mlademu redovniku še ne zaupajo take službe in opravila, ki bi ga ovirali pri usposabljanju. Začasne zaobljube leto za letom obnavlja (najmanj trikrat in največ devetkrat). Lahko pa po preteku leta tudi svobodno odide. Če odide med letom, pa mora prositi za razrešitev zaobljub. Tudi ustanova more mladega redovnika iz tehtnih razlogov odpustiti.
Ta doba se imenuje juniorat in se zaključi z večnimi zaobljubami. Z njimi se redovnik zaveže za vse življenje. Takrat postane polnopraven član redovne ustanove z vsemi pravicami in dolžnostmi.
Vse ustanove pa ne poznajo večnih zaobljub, ampak začasne zaobljube obnavljajo vsako leto ali tudi na dve ali tri leta.

Stalna vzgoja:

Vse te stopnje uvajanja imenujemo tudi začetna vzgoja, ki je podlaga za nadaljnje oblikovanje in prenavljanje redovne osebe; to je namreč življenjski proces in zahteva, ki jo vsebuje redovna posvetitev. Zato se nihče ne more izzvzeti od truda za lastno človeško in duhovno rast, ampak mora nenehno v sebi vzpostavljati razpoložljivost, s katero se pusti oblikovati vsak dan svojega življenja.
s. Rafaela Glasenčnik, ŠS


Literatura: - Zveza redovnih predstojnic Slovenije, Življenje in delo redovnic med nami, 1985 - P. viktor Papež, Redovno pravo, 1999

 

 

Svetne ustanove

Print Email

Biti v svetu, a ne od sveta, je ena od glavnih oznak in poslanstvo svetnih ustanov.

Mnogotera občestva v zgodovini Cerkve so poskušala v vsej radikalnosti živeti evangeljsko hojo za Kristusom sredi sveta. To so bili nekakšni predhodniki nove življenjske oblike svetnih ustanov, ki jih je kasneje, leta 1947, Cerkev pravno priznala z apostolsko konstitucijo Provida Mater Ecclesia papeža Pija XII.

Sociološko gledano so člani svetnih ustanov laiki, teološko gledano pa so najbolj sorodni stanu evangeljskih svetov. Zaradi tega svojevrstnega položaja gradijo most med redovniki in laiki.

Smisel svetnih ustanov je v hoji za Kristusom po poti evangeljskih svetov sredi sveta, kar je temelj njihovega življenja in delovanja. Za mnoge nerazumljiva pot, a hkrati »prijeten vonj Kristusov« za tiste, ki se jih je dotaknila milost. Po svoji naravi delujejo tiho in neopazno, vendar s pomočjo poklica, ki ga opravljajo, posvečujejo življenje od znotraj. Od Boga so izbrani, da se dajo na voljo Cerkvi in da je po njih Kristusova Cerkev navzoča v svetu.
Ko se trudijo, da kot duhovno močni ljudje po svojih najboljših močeh živijo evangelij, tudi drugim ljudem krepijo zaupanje, da lahko sredi svetnega vrveža pričujejo s svojim celovitim krščanstvom. Moč za tako poslanstvo najdejo v globoko duhovnem življenju in nenehni skrbi za vzgojo in izobraževanje znotraj skupnosti.

Vse to na kratko povzema misel papeža Pavla VI. na mednarodnem kongresu svetnih ustanov leta 1972: »Vaša oblika posvetitve je nova in izvirna. Navdihnil jo je Sveti Duh, da bi jo živele sredi zemeljskih stvarnosti in da bi v človeške in časne vrednote vnašale moč evangeljskih svetov, to je božjih in večnih vrednot.«

Kdaj, kje, kako
se tebi razodelo je nebo?

Kdaj si začula božji klic,
klic: »V samostan!«?
Ob mehkem dihu majniških cvetlic?
Ko vonj kresnic je trosil dan?
Je pel ti cvet žarečih rož, d
a Večnemu nevesta boš?

Kdaj? Kje? Kako?

Le hrani blaženo skrivnost
zase in svojega Boga
v globini čistega srca!
Ti veš, vem jaz,
da vse dari sveta presega to,
kar z božjim zvanjem nama dalo je nebo.

Ob tej pesmi M. Elizabete, O.S.Urs., sem tudi sebi postavila vprašanje in si poskušala odgovoriti:

V svojem otroštvu nisem premišljevala o duhovnem poklicu. Le neka pridiga me je tedaj nagovorila in vznemirila. Pa sem dovolila, da je vse zbledelo. Celo vesela sem bila. Zorela sem ob vsem, kar sem prejela v domači družini in župniji, predvsem v Frančiškovem svetnem redu in pri delu z bolniki. V miru sem živela vse do poznih 20. let, ko me je začelo vznemirjati, kaj bom s seboj. Spoznala sem, sama ne vem kako, da zakonsko življenje ni moj poklic. Ob katehetski šoli sem iskala, kako naj odgovorim Bogu, ki me je vse jasneje klical v posvečeno življenje. V katerem samostanu naj vršim svoje poslanstvo? Počutila sem se, kot da samo meni nebo noče dati odgovora. Zmanjkovalo mi je potrpežljivosti. In končno mir ob spoznanju, da mi bo Gospod prišel naproti, če le iskreno iščem njegovo voljo.

Na koncu trnjeve poti je prišel čas odločitve. Nisem več tehtala razlogov za in proti. Ob sestrah Male Frančiškove družine sem našla izpolnitev. Da, tu je moje mesto! Gospod, hvala! Nastopil je neskončni mir. In znotraj tega miru sem z veseljem sprejemala boje kot dar Ljubezni, skupaj z učiteljico-magistro in sestrami, ki so me spremljale. Ob njih je rasla gotovost, da sem na pravi poti. Obdobje priprave na prve zaobljube je trajalo 3 leta, po 10 letih pa sem imela večne zaobljube. To je bil milostni čas. Veselim se svojega poslanstva sredi sveta v svetni ustanovi Mala Frančiškova družina. Poleg vsakodnevne službe v pisarni sem vključena v delo župnije. Trudim se dajati na voljo svoje moči v duhu služenja.

 V celici svoje duše poskušam ohraniti mir in veselje tudi v okolju, ki popolnoma drugače razmišlja. Pomaga mi zavest, da me skupnost pošilja in spremlja z molitvijo. Moč črpam iz evharistije, nenehnega zaupljivega odnosa z Bogom, iz duhovnih obnov in srečanj s sestrami v Ljubljani v Šiški. Sicer smo razkropljene vsaka v svojem kraju. Da, sestra mora znati živeti sama in v skupnosti. Duhovni poklic je Božji dar za posameznika in za vso Cerkev. Bogu sem hvaležna za milostni dar izvolitve, ki zahteva velikodušen odgovor ljubezni. Iskreno molim za vse mlade iskalce, da bi na božji klic pogumno odgovorili z odločitvijo za zakonsko ali posvečeno življenje.

s. Nada Leban, MFD

 

Poslanstvo

Print Email

Po našem posvečenju smo na poseben način deležni Kristusovega poslanstva.

Poslanstvo

Poslanstvo

Poslanstvo

Poslanstvo

Poslanstvo

Poslanstvo

Poslanstvo

 

Redovništvo

Print Email

Redovništvo je nekaj bistvenega

Tudi danes nastajajo nove redovne skupnosti. Glavne značilnosti teh skupnosti so: gorečnost, velik apostolski dinamizem, volja oznanjevanja, evangelizacije in, kar zadeva osebno življenje in skupnost, strogost. Ampak sprejeta, hotena. Mladi hočejo disciplino, v nasprotju s tem, da bi vsak delal po svoje. 

Določen mora biti čas za molitev, ne pa, da greš v kapelo, če se ti zahoče, sicer pa ne. Za molitev je določen čas in takrat so vsi v cerkvi. Je spoštovanje dnevnega reda, ko so vsi, na primer, pri kosilu, ne pa, da vsak pride, kadar hoče. So skromni glede obleke in hrane … Mladi se ne odločajo za tiste redove, ki so razpuščeni, brez discipline, ampak za nove redove, ki živijo in hočejo disciplino. Tam, kjer je svetost, so poklici. Kjer ni svetosti, pa je kriza. Petdeset odstotkov vzrokov za krizo poklicev je znotraj redovnih skupnosti. V zadnjih štiridesetih letih so redovne skupnosti spremenile svoje konstitucije, imele so odlične duhovne in apostolske programe, se posodobile v strukturah in hišah, ampak, kaj je manjkalo? Močna notranja prenova: niso dosegle tiste stopnje svetosti, h kateri so poklicane in so jo Bogu obljubile. Kjer je svetost, tam so poklici. Ali pa: kjer so svetniki, tam so poklici. Kjer ni svetnikov, kjer ni junaške svetosti, tam je kriza poklicev.

Po čem se prepozna svetost? To se čuti že od daleč. Pri redovnikih in redovnicah takoj vidiš, ali je človek predan. Predanost pomeni: ta človek je že svoboden, že ni več v skrbeh zase, že ne živi zase, se ne muči sam s seboj. Že je prešel v kraljestvo svobode, je že z Bogom, Bog ga je osvobodil in ga napolnil z notranjim mirom in radostjo. Svetost je v tem: »Kdor izgubi svoje življenje … ga bo našel« (Mt 16,25). Ti ljudje so že izgubili svoje življenje in so našli neprimerno boljše, bolj polno, globlje, močnejše življenje, in to se vidi. Morali bi narediti več reda v redovništvu; dati nov impulz, novo vitalnost, nov dinamizem redovnikom in redovnicam v katoliški Cerkvi. Veste, ko je redovništvo močno in zdravo, je močna in zdrava tudi Cerkev. Če pa sta v redovništvu anarhija in mlačnost, je tudi v Cerkvi nekaj narobe. Kajti redovništvo je vendarle udarna moč, prva linija Cerkve, ki oznanja, ki osvaja … Če je ta udarna moč Cerkve dobra, če je na mestu, velja to tudi za Cerkev. To je ena izmed bistvenih stvari …

(Kardinal dr. Franc Rode, Prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, v 6. in 10. številki tednika Družine, leto 2006)

Redovnikov včasih ni bilo, bili so menihi. Vzhodna Cerkev je poznala horizontalno in vertikalno hierarhijo. Cerkvena urejenost je horizontalna in sega čez ves prostor in čas. Duhovno pa vsi rastemo navzgor, v meništvo, vsi moramo postajati menihi. Menihi so zadnja vertikalna stopnja, kajti menih je tisti, ki zre Božje obličje, ki živi z Bogom in že na tem svetu kaže, kako se živi samo zaradi Boga. To je simbolična prerokba novega časa. Redovniki dejansko najdemo svoj temelj v tej resničnosti. Če pa se omejimo zgolj na to, da nekaj delamo, bomo v kratkem času vsi izumrli. Če redovništvo nima moči v tem, da je simbol v pravem in najbolj čistem teološkem pomenu besede, potem ne vem, kje še lahko najde svoj smisel. Naj ponazorim s primerom: redovni bratje so izraz najbolj čistega redovniškega življenja, kajti vsi drugi dobijo vsaj malo tolažbe, ko pridigajo, poučujejo ... Pri bratu pa se vidi, ali gre za čisto redovništvo ali ne. In danes bratov ni. Podobno velja za redovnice, ki so v nekem smislu najbolj izkristaliziran izraz vere v Cerkvi. Če jih ni, nam to lahko veliko pove. Izgubljamo vero.  

(P. Marko Rupnik v Stični, junij 2005: O redovništvu)

p. dr. Andrej Šegula, minorit

 

Duhovno življenje

Print Email

Molitveno bogoslužje nas pridružuje češčenju, hvalnici in goreči prošnji Jezusa Kristusa

Duhovno življenje mora biti torej v načrtu družin posvečenega življenja na prvem mestu, tako da se vsaka ustanova in vsaka skupnost predstavi kot šola resnične evangeljske duhovnosti. Od te prednostne odločitve, ki se razvija v osebni in skupnostni zavzetosti, je odvisna apostolska rodovitnost, velikodušnost v ljubezni do ubogih in sama poklicna privlačnost za nove rodove. Prav duhovna kakovost posvečenega življenja lahko pretrese ljudi našega časa, ker tudi njih žeja po absolutnih vrednotah, tako se spremeni v občudovanja vredno pričevanje.  

Duhovno življenje naj bi se krepilo ob izvirih solidne in globoke duhovnosti. Gre za zahtevo, ki je zapisana v samo bistvo posvečenega življenja. Tisti, ki zaobljubi evangeljske svete, mora namreč tako kot vsak drug krščeni z vsemi svojimi močmi težiti k popolnosti ljubezni, le da ga k temu priganjajo še bolj nujni razlogi. Gre za dolžnost, na katero spominjajo številni zgledi svetih ustanoviteljev in ustanoviteljic in toliko posvečenih oseb, ki so pričevale za zvestobo Kristusu vse do mučeništva.

 Težiti k svetosti – to je višek vsakega posvečenega življenja. Izhodišče tega programa je v tem, da vse zapustimo zaradi Kristusa in ga cenimo bolj kot vse stvari, da bi mogli biti v polnosti soudeleženi pri njegovi velikonočni skrivnosti. To je dobro razumel sv. Pavel, ko je vzkliknil: »Za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa (…) Gre za to, da spoznam njega in moč njegovega vstajenja (Flp 3,8-10). To je pot, ki so jo že od samega začetka zaznamovali apostoli, kakor sporoča krščansko izročilo na Vzhodu in Zahodu: » Tisti, ki dandanes hodijo za Jezusom in vse zapustijo zaradi njega, spominjajo na apostole, ki so odgovorili na njegov klic in se odpovedali vsemu drugemu. Zato izročilo običajno označuje redovno življenje kot apostolski način življenja« (Janez Pavel II., govor pri splošni avdienci (8. februar 1995), 2: OR, 9. februar 1995,4).

Duhovno življenje mora biti torej v načrtu družin posvečenega življenja na prvem mestu, tako da se vsaka ustanova in vsaka skupnost predstavi kot šola resnične evangeljske duhovnosti. Od te prednostne odločitve, ki se razvija v osebni in skupnostni zavzetosti, je odvisna apostolska rodovitnost, velikodušnost v ljubezni do ubogih in sama poklicna privlačnost za nove rodove. Prav duhovna kakovost posvečenega življenja lahko pretrese ljudi našega časa, ker tudi njih žeja po absolutnih vrednotah, tako se spremeni v občudovanja vredno pričevanje.

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda