Simona Zupan, misijonarka

Kako me je Bog poklical?

Simona Zupan, misijonarka Sem Simona Zupan iz župnije Šenčur in sem bila eno leto laiška misijonarka na misijonu pri salezijanki s. Zvonki Mikec v Angoli. Da bom postala laiška misijonarka, sem si rekla na duhovnih vajah, ko sem bila stara 10 let. Takrat sem srečala misijonarko, ki ni bila redovnica.

Postati misijonarka je bila moja tiha želja 17 let. Včasih je bila močnejša, včasih zelo šibka. Poleti leta 2003 sem šla v Zambijo obiskat prijatelja, jezuita Damjana Rističa, hkrati pa sem obiskala tudi dečka na misijonu p. Miha Drevenška, katerega botri so moji prijatelji in mu prinesla nekaj šolskih potrebščin. Želela sem se na lastne oči prepričati, kakšno je to delo, ki si ga želim opravljati že toliko let. Večkrat sem med študijem glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo iskala Misijonsko središče, a nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da bi vprašala, kje je. Po prihodu domov iz Zambije sem zbrala pogum, pisala v Misijonsko središče in kmalu imela tam razgovor. Priključila sem se skupini SLED, kjer smo se pripravljali na odhod v misijone. Srečanja smo imeli (in jih imajo še danes) vsak zadnji vikend v mesecu. Pogovarjali smo se o sprejemanju drugačnosti, tropski medicini, biti misijonar včeraj, danes, jutri ipd. Priprave sem obiskovala dve leti. Na skupini sem dobila tudi nekaj zelo dobrih prijateljev. Nekateri so odšli v svet kot laiški misijonarji, nekateri so misijonarji doma, tu, v Sloveniji.

Zanimivo, kako me je Bog klical. Dolgo nisem razumela, o kakšnem Božjem klicu govorijo redovnice, redovniki in duhovniki. Zase sem trdno prepričana, da je bil to Božji klic in Božja volja, da sem šla v Afriko. Ne znam točno pojasniti te želje. Bila je močna želja in odločitev težka. V misijone sem šla z devetindvajsetimi leti. Morala sem premisliti tudi o tem, kaj če se mi kaj zgodi, kaj, če nikoli ne bom imela svoje družine, kaj, če ostanem tam,… težko je bilo odgovoriti na ta vprašanja. Imela sem dobro službo, dobre sodelavce, imela sem topel dom. Imela sem vse, hkrati pa še veliko željo: biti laiška misijonarka.

Želja se je krojila tudi v mojem sodelovanju v domači župniji. Pela sem v cerkvenem pevskem zboru, kot študentka tudi sama vodila enega izmed njih, bila sem animatorka oratoriju, pomagala na duhovnih vajah za birmance, pri trikraljevskem koledovanju, oktobra 2005 pa prejela misijonski križ. Dva meseca pred odhodom me je Bog postavil pred še eno preizkušnjo. Z Gregorjem, ki mi je bil že dolgo všeč, sva postala par. Ves čas me je Gregor podpiral. Čeprav so se vsi domači bali zame, so me podpirali in tako sem šla v misijone za eno leto.

Ni mi žal, niti trenutka za to odločitev. Bila je zelo bogata izkušnja, ki jo je težko opisati. Moraš jo doživeti, da veš, kaj je to, biti laiški misijonar. Težko je bilo, ko me je pičila zelo strupena žival, zelo lepo pa na ulici med kopico prašnih otrok. Kljub temu, da nisem redovnica in nimam znanja o medicini, sem lahko pomagala. Otroke v osnovni šoli in vrtcu sem učila ročnih spretnosti, urejala botrstvo, prav vsako znanje mi je prišlo prav.

Danes je osem mesecev, kar sem doma. Z Gregorjem sva še vedno par. Najina zveza se je še bolj utrdila, še vedno imam topel dom, spet imam službo, kakršno si želim, prijatelji so ostali. Neverjetno, kako Bog poskrbi za vse dobro, če Mu zaupam. Težko je konkretno odgovoriti na vprašanje v naslovu, kako me je Bog klical? Bog kliče in kliče. Enkrat ga poslušam bolj, drugič manj. Postavlja mi težje in lažje preizkušnje. Ob njih rastem in sem srečna, kadar Mu zaupam.

Simona Zupan, misijonarka

Simona Zupan, misijonarka

Simona Zupan, misijonarka

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda