Tone Kunstelj, stalni diakon

Print Email

Moje ime je Tone (Anton) Kunstelj. Po poklicu sem zdravnik, specialist pediater, od pomladi 2012 v pokoju. Poročen sem 43 let, z ženo imava štiri hčerke in (zaenkrat) osem vnukov/vnukinj.

S cerkvijo sem povezan od mojega najzgodnejšega otroštva. Ministrirati sem začel pri šestih ali sedmih letih in končal pri kakih trinajstih ali štirinajstih letih. Pri sedemnajstih sem pričel peti v domačem župnijskem pevskem zboru in cerkveni pevec sem še danes. Tudi kot študent sem bil aktiven pri Medškofijskem odboru za študente, trikrat sem bil za petletno obdobje imenovan za člana Škofijskega pastoralnega sveta (ŠPS). Od leta 1976 predavam kot zdravnik na tečajih priprave na zakon, od leta 1985 dalje sem kot gost sodeloval na več kot 300 ljudskih misijonih po skoraj vsej Sloveniji.

V moji sedanji župniji, kjer živim od leta 1976, sem okoli leta 1982 postal bralec beril, okoli leta 1996 pa še izredni delivec sv. obhajila. Pred nekaj leti me je moj tedaj štiriletni vnuk vprašal: »Dedi, pa kako to, da ti toliko pomagaš patrom?«

Prvič sem na službo stalnega diakona bežno pomislil že pred kakimi petindvajsetimi leti, ko je bil za diakona posvečen eden prvih stalnih diakonov v slovenski cerkvi. Naslednjič sem na to pomislil nekje okoli leta 2000, in se, ker sem vedel, da je to pogoj, vpisal na Teološko pastoralno šolo. Pa se je tedaj vse skupaj končalo, predno se je sploh dobro začelo, saj so bila predavanja ob petkih popoldne, jaz pa sem ali dežuren v službi ali pa na kakem misijonu. Kaka tri leta kasneje pa me je moj župnik presenetil z vprašanjem če bi šel za diakona. Kar hitro sem mu dal pritrdilen odgovor, tedaj se mi je že nekaj sanjalo kaj naj bi ta služba bila. Manjkala pa je še ena majhna, dokončna spodbuda, saj se od tistega prvega vprašanja dalje najprej ni zgodilo nič. Vmes je bila leta 2004 posvečena skupina diakonov iz treh ljubljanskih frančiškanskih župnij, četrta, moja župnija pa ni bila zastopana.
Ker sem bil v letih 1995-2005 član ŠPS sem redno prejemal Škofijska sporočila, nekakšen »uradni list« slovenskih škofij. In tam je bilo februarja 2006 objavljeno, da se bo tisto leto začela priprava stalnih diakonov. In takrat sem se dokončno odločil, napisal prošnjo mojemu škofu ordinariju, zbral še ostale dokumente, moje župnik pa mi je napisal »moralno-politično spričevalo« o moji primernosti za diakonsko službo.

Prvo leto se je skupina bodočih stalnih diakonov zbirala enkrat mesečno na Brezjah, to je bilo leto razločevanja in našega razmisleka o diakonski službi. Prvo predavanje, ki smo ga poslušali na Brezjah je bilo utemeljeno na Sv. Pismu stare zaveze, o poklicanosti! Temu (po)klicu smo se mi odzvali in ga povečini vsi že tudi dosegli. Dotlej smo imeli zelo podobne poti (so)delovanja v cerkvi, mislim, da smo bil skoraj vsi tudi izredni delivci obhajil.

V naslednjih treh letih smo delali Teološko pastoralno šolo, vsaj dva letnika, in se še naprej redno enkrat mesečno zbirali na Brezjah. Ta predavanja so bila na eni strani dopolnilo k našemu teološkemu izobraževanju, predvsem v zadnjem tretjem letu (oziroma skupaj v četrtem letu) priprave, ker so nam za to leto določili še dodatnih pet teoloških področij, kjer smo snov zajeli nekoliko bolj na globoko in polagali tudi poseben izpit iz teh petih področij. Vsaj deloma so bila srečanja na Brezjah praktično usmerjena, ko smo poslušali predavanja o umetnosti pridiganja (tega nas je bilo povečini vse najbolj strah), vsaj dvakrat pa so nam o svojem diakonskem delu in izkušnjah pričevali stalni diakoni iz skupine, ki je bila posvečena nekaj let pred nami. Naj dodam, da smo vsako od prvih treh let priprav zaključili z duhovnimi vajami v vikend obliki, vsakokrat na Oazi miru (Ljubelj), skupaj z ženami. Naše žene so bile namreč povabljene k vsem predavanjem na Brezjah in seveda vsem duhovnim vajam.

Četrto leto priprav smo zaključili s petdnevnimi duhovnimi vajami na Mirenskem gradu, skupaj z bogoslovci – bodočimi diakoni, ki so bili tedaj na začetku zadnjega, šestega letnika teološke fakultete.

Ko smo se vsa štiri leta zbirali na Brezjah, sem se vedno, pogosto skupaj z ženo, ustavil pred Marijino milostno podobo s prošnjo k Mariji, da bi res dosegel poklic stalnega diakona. Še toliko bolj, ker sem imel v prvem letu, letu razločevanja, zelo resno zdravstveno težavo. Tudi danes mi diakonski poklic pomeni izredno veliko. Večkrat sem pri sebi razmišljal ali je bil to klic, ki ga v mladosti nisem jasno slišal, klic po duhovniškem poklicu? Je bilo to kako prikrito hrepenenje po službi oltarju in Bogu, ki se je lahko sedaj uresničilo na ta način? Morda, a vem, da sva z ženo štirideset let preživela v dobrem zakonu, ki še sedaj traja, da sva dala življenje štirim hčerkam, torej me je Bog tedaj poklical v zakonsko življenje in ne v duhovniški poklic.

Ob posvečenju novembra 2010 sem imel pred seboj še skoraj dve leti aktivne službe, ki sicer pomeni pretežno dopoldansko službo, še vedno pa tudi kakih štiri ali pet (poleti do osem) dežurstev mesečno. Z mojim župnikom sva se takoj po posvečenju dogovorila, da bom prvo leto sodeloval le pri liturgiji. Diakoniram pri nedeljskih mašah, ob torkih izpostavim Najsvetejše, zmolim litanije Sv. Antona (živim in diakoniram v župniji Sv. Antona Padovanskega) in dam na koncu blagoslov z Najsvetejšim. Približno trikrat na mesec imam pridigo. Doslej sem imel nekaj krstov, med njimi krst mojega najmlajšega vnuka. Velika posebnost je bila, da sem enkrat prisostvoval sklenitvi cerkvene poroke (laiško izraženo sem ju poročil), mašo je tedaj seveda daroval naš župnik.

Kake tri tedne pred posvečenjem sem se pri glavnih dveh (od šestih nedeljskih) maš predstavil vernikom naše župnije, kot bodoči diakon. Prej so me poznali kot delivca obhajila, za mojo pripravo na diakonsko službo so vedeli le redki. V šali sem dejal, da sem doslej imel dva šefa, Boga in ženo, kot diakon dobim še nova dva, škofa in župnika.

Diakoni obljubimo pokorščino tudi škofu, čeprav naj bi žena ostala na prvem mestu. Tako je del diakonske službe tudi asistenca (služba) pri nadškofovih mašah v ljubljanski stolnici in za Veliki šmaren na Brezjah. Za to službo pridemo na vrsto nekajkrat letno.

Z novim letom bom pričel hoditi v Dom upokojencev in prinašal Najsvetejše našim ostarelim v tem domu. Po upokojitvi me verjetno čaka še prinašanje obhajila bolnikom na dom po naši fari in morda še kaj drugega. Doslej še nisem opravljal obredov pri pogrebih, to me gotovo še čaka. Ostalo pustimo v premislek mojemu župniku in Bogu!

 

Janez Kurnik, stalni diakon

Print Email

Poklicani za služenje


Poklicanost v službo stalnega diakona sem začutil pred približno 10 leti. V sebi sem nekako čutil, da bi lahko tudi kot poročen mož, ki lahko prejme zakrament svetega reda prve stopnje, veliko naredil v Cerkvi. To poklicanost sem bolj razumel ob povabilu domačega župnika.

V začetku mi ni bilo najbolj jasno kako biti mož in biti diakon. Pojavljalo se mi je tudi vprašanje, kako bom zmogel opravljati dva poklica, hoditi v službo in biti vedno na razpolago kot diakon.

Odziv na ta klic je bil plah. Kljub temu, da sem kot otrok želel postati duhovnik, sem sedaj malo podvomil. Ali bom zmogel, ali bom dovolj močan, ali bom kot diakon zmogel dati vse to, kar se bo od mene pričakovalo? Še bolj me je mučil študij. Pri svojih 33 letih si skoraj nisem več upal vstopiti v učilnico in se znova učiti. Toda Bog mi je pomagal.

Na začetku si nisem upal povedati svojim domačim. Ko me je župnik povabil naj o tem premislim, sem kar nekaj časa premišljeval. Na koncu, tik preden sem župniku povedal, da se bom odzval temu povabilu, temu klicu, sem povedal tudi ženi. V začetku ji ni bilo vseeno. Tudi ona ni vedela kaj to pomeni zame in za družino. Ker sem moral do škofa prinesti tudi ženino privolitev z njenim podpisom, da se ona s tem strinja, mi je to žena tudi napisala za kar sem ji zelo hvaležen. Že takoj v začetku sem čutil njeno podporo, kar mi je veliko pomenilo. Otroci so se mi včasih nasmejali češ, ati bo pa tam spredaj kot župnik. Toda tudi v njih je bilo videti, da to sprejemajo kot del življenja.

Na poklic stalnega diakona sem se pripravljal 5 let. Takratni študij je zahteval 4 leta katehetsko pastoralno šolo z zaključno nalogo in dodatne strokovne izpite, ki sem jih opravljal zadnje leto. Zraven študija sem se redno, kolikor sem mogel, udeležil mesečne duhovne obnove v bogoslovju skupaj z bogoslovci. Ob petkih sem prišel v bogoslovje, tam prenočil in se v soboto popoldan vrnil domov. Vseh pet let sem se tudi udeležil, skupaj z bogoslovci, tedenskih duhovnih vaj v tišini, ki smo jih imeli v Nazarjah vedno v adventnem času. Enkrat mesečno pa sem se udeležil tudi srečanja pripravnikov na stalni diakonat na Brezjah. To srečanje je vodil p. Silvin Krajnc. Tukaj v Mariboru je vodil formacijo rektor mariborskega bogoslovja dr. Stanislav Slatinek pri katerem sem imel tudi redne pogovore. V času formacije sem imel tudi duhovnega voditelja.

Poklic stalnega diakona mi veliko pomeni. Če pogledam deset let nazaj, me je ta poklic zelo spremenil. Kljub obveznostim, ki jih ta poklic prinaša, nosim v sebi veliko veselje. Skupna družinska molitev je veliko bolj bogata. Večkrat skupaj molimo tudi brevir, ki smo ga diakoni dolžni moliti, saj smo to pri posvečenju tudi obljubili. Lahko rečem, da je poklic stalnega diakona privilegij, je blagoslov za družino. Srečen sem, ko molimo brevir, ko molim molitev Cerkve in v to molitev pridodam tudi svojo žrtev.

Danes kot diakon vršim svoje poslanstvo na večih krajih. Doma v župniji poučujem verouk, vodim ministrantsko skupino, ter pomagam župniku pri pastorali. Pomagam tudi g. župniku pri Sv. Ani pri pastoralnem delu. Tam poučujem tudi verouk. Vsak mesec se udeležim dekanijske rekolekcije, kjer sem zapisnikar. Sem tudi referent za ministrante za celo dekanijo. Udeležujem se tudi večjih slovesnosti, bodisi v stolnici ali drugod po župnijah. Moje poslanstvo pa najbolj vidim uresničeno v vsakdanjem življenju. Veliko si prizadevam za medsebojno spoštovanje, za medsebojno sožitje tako v službi kakor v župniji. Zloglasen sem kadar ljudje nespodobno govorijo. Najbolj uresničenega pa se vidim, ko obiščem bolne in ostarele doma ali po domovih za ostarele. Pri njih si vzamem čas, se z njimi pogovarjam, jim kaj povem, jih vzpodbujam itd. Vse to pa zmorem, ker mi dobri Bog daje vsak dan novih moči. Vsak dan znova prejemam milosti s katerimi krepim svojega duha. Brez njega ne moremo ničesar storiti. Bogu sem nadvse hvaležen, da me je poklical v to službo, da sem lahko ponižen služabnik, ki opravlja le svoje delo.

 

Ivan Žist, stalni diakon

Print Email

Mladostna leta

Ivan Žist, stalni diakonOdraščal sem v kmečki družini. V hiši je vladalo spoštovanje do staršev, znal sem ceniti in se Bogu zahvaliti za vsako dobljeno stvar. Posebno veselje sem doživljal ob nedeljah. Skupno s starši sem zahajal k sveti maši, večkrat ministriral, obiskoval verouk. Moja vera je tako temeljila na vzoru staršev, predvsem mame. Rad sem poslušal pričevanje očeta iz časa vojnih let, kajti v tem razburkanem času ga je - po njegovem trdnem prepričanju - spremljala Devica Marija. Vedno znova se ji je zaobljubljal in molil, prosil Jezusa za rešitev in bil uslišan. Mama mi je razlagala o romanjih v Marijina svetišča in o posebni ljubezni do nebeške Matere. Kot otrok sem vsako leto peš poromal v Marijino svetišče na Prihovo, kjer sem občudoval mogočno Marijino podobo, sveto mašo pa doživljal kot nekaj posebnega. Nebeško Mater sem večkrat prosil, naj pri svojem Sinu Jezusu Kristusu posreduje zame in vedno sem bil uslišan.

Božji dotiki

Naslednji resnejši Božji dotik sem doživel ob pripravi na zakon, na zakonskem tečaju v Zagorju. Temu dvigu so sledili novi padci, vendar sem po padcih vedno znova vstal; reševala me je vera in ljubezen do Marije in vstalega Kristusa.

V zgodnji mladosti sem želel postati duhovnik, pozneje se je ta želja izgubila. Z leti pa se je iskrica o duhovnem poklicu začela ponovno prebujati. V sebi sem začutil Božji klic, poglabljal sem svojo osebno molitev. Nekega dne mi je neka družina podarila Marijin kip. V novozgrajeni hiši sem si uredil molitveni oltarček, vsako jutro sem pokleknil pred podobo Matere in njenega Sina, se ji izročal, se Bogu zahvalil ter z molitvijo prosil za pomoč.

Stalni diakon

Pred desetimi leti sem se po posvetu z družino in dušnim pastirjem odločil, da poglobim svoje duhovno življenje, svojo osebno vero. Vpisal sem se v teološko pastoralno šolo. Poglobil sem svoj odnos z živim Bogom, najprej kot bralec in mašni pomočnik, kasneje pa sem bil sprejet v službo Cerkvi kot pripravnik za diakonat. To zaupano službo sem opravljal eno leto v župniji. Ob posvetitvi, 8. septembra 2000, sem si izbral geslo: "Gospod je moja luč in moja rešitev." Gospodova luč mi je zasvetila preko molitve, ljubezni in dobrih del in luč mi sveti na moji življenjski poti. Še vedno pa so mi v spodbudo škofove besede, izrečene ob diakonskem posvečenju: "Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni."

Ivan Žist, stalni diakon

Ivan Žist, stalni diakon

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda