s. Irena Mohorič, uršulinka

Print Email

Kako me je Bog klical?

s. Irena Mohorič, uršulinkaOb pogledu na mojo pot redovniškega življenja mi izstopijo tri stvari: najprej velika hvaležnost za življenje in pot posvečenega življenja, nato spoznanje, da sem rasla in zorela ob osebah, ki so mi bile dane na pot, in končno dejstvo, da je mojo pot vodila močna Božja roka  

Hvaležnost

Hvaležnost za dar življenja in klica ni sama po sebi umevna. Je dar Duha, dar sprejetja Božjega načrta zame. Še pred nekaj leti v svoji življenjski poti nisem videla resnične lepote in dragocenosti, vse je bilo ranjeno in brez vrednosti. Ta pogled se je počasi začenjal spreminjati. V sebi sem vedno jasneje zaznavala Božji klic, ki me je vabil na pot redovništva. Torej moram jaz nekomu le nekaj pomeniti, da me je izbral zase, sem si mislila. Tako skrivnostno je bilo vse skupaj – nekdo me ljubi. Rane, globoke in tiste, ki so se zdele globoke, so se počasi celile v soju evharistije.

Odločitev

Bolj ko sem želela odgovoriti na Božje vabilo, bolj smiselno je postajalo moje življenje. In sem se odločila, da grem za Njim. V trenutku odločitve se je vame naselil globok mir, globoka gotovost, ki traja še danes, in občutek, da sem kljub viharjem na površju na pravi poti. V času vstopanja v redovniško življenje vedno bolj dojemam pomen dogodkov v mojem življenju. Vse se sestavlja, vse dobiva svoje mesto, pri Bogu nič ni odveč, On le očisti in oplemeniti.

Na poti prepoznavanja Božjega klica

Na poti prepoznavanja Božjega klica so mi pomagali ljudje, ki živijo pristen odnos z Jezusom. Ob koncu osnovne šole sem se prvič udeležila srečanja za otroke pri uršulinkah, ki so me nagovorile z veseljem in s pristnim zanimanjem za vsakega izmed nas. Kmalu mi tak program ni bil dovolj, želela sem si osebno srečati Jezusa. Pot me je vodila na duhovne vaje v tišino, v molitev ob Božji besedi in pogovor o dogajanju, ki ga je le-ta sprožila v meni. V pogovorih ob spremljevalcih sem zorela, rasla, razčiščevala klic. Božja beseda je v meni premikala skale, me očiščevala, vabila, izzivala, bila je kot velika voda; duhovni spremljevalec pa jo je usmerjal, da je tekla v strugo in napajala polja srca in razuma. Ob pomoči spremljevalca sem zmogla bolj realno pogledati na sebe in svoje življenje, preveriti klic, sprejeti sebe in urediti svoje življenje. Ne vem, kdo mi je izprosil ta dar, ki mi je prihranil marsikateri ovinek v življenju.

Bog me je vodil skozi življenje

Danes z gotovostjo lahko rečem, da me je Bog vodil skozi življenje – tudi v težkih trenutkih je v ozadju njegova močna roka, kar me še bolj potrjuje v tej gotovosti. On je storil, da sem se rodila, dal mi je starše, sestro in me pri krstu (na Binkošti!) poklical po imenu: »Moja si.« Odprl mi je ušesa za njegov klic, odprl oči za lepoto posvečenega življenja, ima ključ do mojega srca. V samih dogodkih se največkrat ne zavem njegove navzočnosti, ko pa pogledam nazaj, vidim, da je bil z menoj, da me je učil, vodil, varoval. Takrat ko zaradi neizkušenosti, neznanja ali nemoči ne morem računati nase in se izročim v Njegove roke in prosim Svetega Duha, naj me vodi, On stori čuda. Dobesedno. To je tudi moje hrepenenje zadnjega obdobja – da bi živela, delala, oznanjala, se veselila skupaj z Njim vsak dan. To da življenju čisto novo, svetlo, nesluteno dimenzijo.

Vsem, ki boste brali te vrstice, se priporočam v molitev, da bi mogla vsak dan znova reči »zgodi se« mojemu Jezusu. V navezi – da bi v veselju sledili Jezusu Kristusu, ki edini lahko izpolni vsa hrepenenja naših src.

s. Irena Mohorič, uršulinka

 s. Irena Mohorič, uršulinka

s. Irena Mohorič, uršulinka

s. Irena Mohorič, uršulinka

s. Irena Mohorič, uršulinka

 

s. Jasna Kogoj, uršulinka

Print Email

Bog se v velikodušnosti ne da prekositi

s. Jasna Kogoj, uršulinka Redovni poklic je čisti Božji dar.
Tisti, ki ga je prejel, se tega dobro zaveda.
Tako je tudi z mojim poklicem: bil mi je darovan.
Še vedno me to navdaja z velikim – lahko celo rečem z vedno večjim – čudenjem. Zakaj ravno meni in ne komu drugemu?

Živela sem v verni družini, kjer je imel Bog središčno mesto. Dan za dnem sem vpijala vase tisto ljubezen, ki ji je tuja vsaka sebičnost, ki pozablja nase in se zna darovati, žrtvovati. Tega so nas starši s svojim močnim zgledom dan za dnem učili ter nam bili velik vzor zvestobe in predanosti Bogu in Cerkvi.

Blagrujem te. Izbrala si si najboljšo pot.
V odločilnih gimnazijskih letih mi je dal Bog na pot profesorico slovenščine Lojzko Brus, ki je bila dijakom prava duhovna mati in vzgojiteljica in nam je s svojo osebnostjo svetila kot močan svetilnik. Vedeli smo, da je verna in smo občudovali njeno neuklonljivo držo, ko je zaradi svojega verskega prepričanja morala mnogo trpeti. Njej sem najprej povedala, da sem se odločila za redovno življenje. Čeprav je upala, da bom šla na slavistiko, se je te moje odločitve izredno razveselila. Kmalu po mojem odhodu v samostan je težko zbolela. V njenem zadnjem pismu je med drugim je zapisala: »Blagrujem te. Izbrala si si najboljšo pot. Vsak dan boš blizu Najsvetejšemu…O, spomni se me v tistih svojih najintimnejših trenutkih, takrat, ko boš najsrečnejša, Bogu najbližja..« Kmalu nato je umrla.

Gospodov klic po darovanju v redovnem življenju sem začutila, ko sem bila še prav majhna. Če me je kdo kot otroka spraševal, kaj bom, ko bom velika, sem odgovarjala: redovnica ali učiteljica. Oboje me je silno privlačilo, oboje je raslo z menoj. Nisem pa vedela, da sem lahko istočasno oboje. Redovnic v tistem času sploh nismo videli, saj so bile preganjane.

Trenutki samote pred tabernakljem so bili zame nepopisni
Pri zorenju mojega poklica sta bila najbolj odločilna dva dejavnika: evharistija in Marija. Takrat je bil pri nas za župnika g. Vinko Kobal, ki nas je znal na različne načine navduševati za evharistično življenje in češčenje Božje Matere. Že v osnovni šoli sem vsak dan hodila k sv. maši in sv. obhajilu. Brez vsakdanjega obhajila nisem mogla več živeti Ko sem odšla v gimnazijo in sem morala že zgodaj zjutraj na vlak, se je pojavilo vprašanje obhajila. Kako sedaj? G. Kobal je takoj rešil težavo. Ker je on ob prihodu v našo župnijo vpeljal navado, da smo se vsak večer v cerkvi zbirali k molitvi rožnega venca, mi je predlagal, da mi po končani molitvi podeli sv. obhajilo. Da sem imela dovolj časa za zahvalo, mi je pustil ključ, da sem sama zaklenila cerkev. Trenutki samote pred tabernakljem so bili zame nepopisni. Tu se je vse bolj jasno začrtavala moja prihodnost v nepremagljivem hrepenenju, da bi se vsa darovala Gospodu.

Sledila sem Božjemu klicu
Odločilen vpliv pri mojem odločanju je imela tudi Marija. Komaj sem začela izgovarjati prve besede, me je mama že naučila lepo molitev k Svetogorski Materi Božji. Prav posebno Marijino pomoč sem čutila v gimnazijskih letih. Z njeno materinsko pomočjo se je moj poklic prečiščeval v preizkušnjah in vedno bolj zorel. Z vstopom v samostan sem dokončno darovala Gospodu tudi veliko željo po pedagoškem delu. Sledila sem Božjemu klicu, ne vedoč, kam pravzaprav grem. Vedela sem samo to, da se hočem darovati Gospodu, vse drugo me ni zanimalo. A Gospod se nikoli ne da v velikodušnosti prekositi. Ko sem popolnoma vse darovala, mi je Gospod stokratno povrnil. Pripeljal me je v redovno družino, katere namen je prav vzgoja in poučevanje mladine, omogočen mi je bil študij in nato apostolsko poslanstvo, oznanjevanje, kateheza, delo z mladimi.

Pomembno je le to, da vse delaš iz ljubezni
V redovnem življenju ima prvenstvo popolna posvetitev Bogu; ni pomembno, kje si, kaj delaš, pomembno je le to, da vse delaš iz ljubezni do Boga in z ljubeznijo, ki se zna darovati do konca. Vse mine, ostaja samo ljubezen, ki se daruje.

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda