p. Damjan Tikvič, minorit

Kje so moje korenine?

p. Damjan Tikvič OFMConvPrihajam iz župnije Sv. Jurij na Ptuju. V družini smo trije otroci, trije bratje. Rojen sem drugi po vrsti. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem se v svojem otroštvu, preden sem vstopil v malo semenišče k bratom minoritom, dobro srečal s podeželskim načinom življenja. Z bratranci in bratoma, s katerimi sem skupaj odraščal, smo se igrali, veliko časa prebili v naravi, raziskovali po naših gozdovih … Bilo je lepo. Na našem »bregu« je bil mir, ni bilo prometa, zato smo si lahko privoščili vso to razkošje. Kot otrok sem sanjal, da bi postal mizar, a mi je na nek način Bog s svojim klicem prekrižal načrte.

Ministrant

Bilo mi je tri leta in pol, ko sem začel ministrirati. Takrat je bil pri nas p. Janez Šamperl. Za naju z bratom so morali sešiti posebne obleke, saj sva bila takrat še majhna otroka. V ministrantskih (osnovnošolskih) letih mi je veliko pomenilo, da smo se v samostanu sv. Viktorina počutili kot doma. V počitnicah smo se namreč po jutranji maši večkrat zadržali v samostanu, pomagali pri raznih opravilih in se lepo imeli. S p. Janezem Kmetcem smo večkrat sedli na kolo in spoznavali okoliške kraje ali pa se z avtomobilom odpeljali na izlet.

Na pot duhovništva

Prvi »klik«, preskok v moji zavesti se je zgodil ob novi maši strica Tineta leta 1991. Takrat se mi je zastavilo vprašanje: »A ne bi postal tudi ti duhovnik?« Sčasoma sem na to pozabil, vendar se je v meni zopet prebudilo, ko se je bilo potrebno ob koncu osnovne šole odločiti, katero šolo oz. poklic izbrati. Tedaj sem vstopil v malo semenišče k bratom minoritom in tam preživel obdobje srednje šole. Odločitev za malo semenišče še ni bila dokončna oz. za vse življenje. Kandidat za redovnika ali duhovnika ima namreč na voljo kar nekaj let, da v sebi prečisti in spozna, ali je to pot, na katero ga kliče Gospod.

Prvi resnejši korak

Prvi resnejši korak je bil, ko sem vstopil v noviciat in dobil redovno obleko ter po enem letu redovnega življenja izpovedal začasne zaobljube. Po končanem noviciatu sem svojo pot nadaljeval v minoritskem bogoslovju ter istočasno študiral teologijo. Pred dobrimi tremi leti sem izpovedal slovesne zaobljube in tako obljubil, da bom vse življenje ostal minorit. Sedaj pa sem že dobre pol leta duhovnik.

Zakaj ravno redovniški poklic?

Vedno je bilo moje vodilo biti zvest in iskren do samega sebe. Nikoli nisem mogel v sebi zanikati, da me je Bog poklical. Zdi se mi, da bi se težko soočal s samim sabo, če mu ne bi odgovoril. Še posebej, ko bi bil pri sveti maši in bi se nekje v notranjosti zavedal, da bi tudi sam moral služiti pri oltarju. Težje se je vse življenje boriti s svojo notranjostjo, se pretvarjati in si prikrivati oz. biti sebi največji sovražnik, kakor pa se soočati s težavami, ki ti jih ta način življenja prinaša. Dober pokazatelj pravilne odločitve je, ko vidiš, da te Bog spremlja in blagoslavlja na poti. Takrat tudi težje stvari postanejo lažje.

Najbližji moji naravi

To so otroci. Njihova iskrena razigranost in preprostost sta zame barometer. Pred njimi moraš biti to, kar si, ker ne marajo pretvarjanja. Če jih imaš resnično rad, ti pomagajo rasti. Po drugi strani pa me zanima človek v celoti, v vseh življenjskih obdobjih. Mislim, da je duhovnik res tisti, ki se vsakdan znova sooča z življenjem, srečuje s človekom od rojstva do smrti.

To je tisto, kar me opogumlja in mi postavlja vedno nove izzive, čeravno je in bo včasih težko. Če hočem biti odprt za drugega, moram iti vedno znova iz sebe, dati sebe na drugo mesto. Po eni strani izgubljam po drugi pa pridobivam.

In moje novomašno geslo?

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte (1 Tes 5,16-18a).« Nekateri sicer pravijo, da je predolgo. Zame to ni pomembno, saj so te svetopisemske vrstice najbolj moje. Ob njih se v meni prebuja prijeten občutek topline in sprejetosti. Mislim, da kot duhovnik moram biti vesel kristjan. Vir mojega veselja je molitev, ki me povezuje z Bogom. V njej obnavljam zavezo z Bogom, postajam nov človek, prerojen v Kristusu. Če je ta notranji odnos z Bogom živ, vedno znova prerašča v zahvaljevanje, za vse, kar mi On daje, tudi za težje trenutke, preizkušnje …

p. Damjan Tikvič OFMConv p. Damjan Tikvič OFMConv

p. Damjan Tikvič OFMConv

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda