p. Damjan Tikvič, minorit

Print Email

Kje so moje korenine?

p. Damjan Tikvič OFMConvPrihajam iz župnije Sv. Jurij na Ptuju. V družini smo trije otroci, trije bratje. Rojen sem drugi po vrsti. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem se v svojem otroštvu, preden sem vstopil v malo semenišče k bratom minoritom, dobro srečal s podeželskim načinom življenja. Z bratranci in bratoma, s katerimi sem skupaj odraščal, smo se igrali, veliko časa prebili v naravi, raziskovali po naših gozdovih … Bilo je lepo. Na našem »bregu« je bil mir, ni bilo prometa, zato smo si lahko privoščili vso to razkošje. Kot otrok sem sanjal, da bi postal mizar, a mi je na nek način Bog s svojim klicem prekrižal načrte.

Ministrant

Bilo mi je tri leta in pol, ko sem začel ministrirati. Takrat je bil pri nas p. Janez Šamperl. Za naju z bratom so morali sešiti posebne obleke, saj sva bila takrat še majhna otroka. V ministrantskih (osnovnošolskih) letih mi je veliko pomenilo, da smo se v samostanu sv. Viktorina počutili kot doma. V počitnicah smo se namreč po jutranji maši večkrat zadržali v samostanu, pomagali pri raznih opravilih in se lepo imeli. S p. Janezem Kmetcem smo večkrat sedli na kolo in spoznavali okoliške kraje ali pa se z avtomobilom odpeljali na izlet.

Na pot duhovništva

Prvi »klik«, preskok v moji zavesti se je zgodil ob novi maši strica Tineta leta 1991. Takrat se mi je zastavilo vprašanje: »A ne bi postal tudi ti duhovnik?« Sčasoma sem na to pozabil, vendar se je v meni zopet prebudilo, ko se je bilo potrebno ob koncu osnovne šole odločiti, katero šolo oz. poklic izbrati. Tedaj sem vstopil v malo semenišče k bratom minoritom in tam preživel obdobje srednje šole. Odločitev za malo semenišče še ni bila dokončna oz. za vse življenje. Kandidat za redovnika ali duhovnika ima namreč na voljo kar nekaj let, da v sebi prečisti in spozna, ali je to pot, na katero ga kliče Gospod.

Prvi resnejši korak

Prvi resnejši korak je bil, ko sem vstopil v noviciat in dobil redovno obleko ter po enem letu redovnega življenja izpovedal začasne zaobljube. Po končanem noviciatu sem svojo pot nadaljeval v minoritskem bogoslovju ter istočasno študiral teologijo. Pred dobrimi tremi leti sem izpovedal slovesne zaobljube in tako obljubil, da bom vse življenje ostal minorit. Sedaj pa sem že dobre pol leta duhovnik.

Zakaj ravno redovniški poklic?

Vedno je bilo moje vodilo biti zvest in iskren do samega sebe. Nikoli nisem mogel v sebi zanikati, da me je Bog poklical. Zdi se mi, da bi se težko soočal s samim sabo, če mu ne bi odgovoril. Še posebej, ko bi bil pri sveti maši in bi se nekje v notranjosti zavedal, da bi tudi sam moral služiti pri oltarju. Težje se je vse življenje boriti s svojo notranjostjo, se pretvarjati in si prikrivati oz. biti sebi največji sovražnik, kakor pa se soočati s težavami, ki ti jih ta način življenja prinaša. Dober pokazatelj pravilne odločitve je, ko vidiš, da te Bog spremlja in blagoslavlja na poti. Takrat tudi težje stvari postanejo lažje.

Najbližji moji naravi

To so otroci. Njihova iskrena razigranost in preprostost sta zame barometer. Pred njimi moraš biti to, kar si, ker ne marajo pretvarjanja. Če jih imaš resnično rad, ti pomagajo rasti. Po drugi strani pa me zanima človek v celoti, v vseh življenjskih obdobjih. Mislim, da je duhovnik res tisti, ki se vsakdan znova sooča z življenjem, srečuje s človekom od rojstva do smrti.

To je tisto, kar me opogumlja in mi postavlja vedno nove izzive, čeravno je in bo včasih težko. Če hočem biti odprt za drugega, moram iti vedno znova iz sebe, dati sebe na drugo mesto. Po eni strani izgubljam po drugi pa pridobivam.

In moje novomašno geslo?

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte (1 Tes 5,16-18a).« Nekateri sicer pravijo, da je predolgo. Zame to ni pomembno, saj so te svetopisemske vrstice najbolj moje. Ob njih se v meni prebuja prijeten občutek topline in sprejetosti. Mislim, da kot duhovnik moram biti vesel kristjan. Vir mojega veselja je molitev, ki me povezuje z Bogom. V njej obnavljam zavezo z Bogom, postajam nov človek, prerojen v Kristusu. Če je ta notranji odnos z Bogom živ, vedno znova prerašča v zahvaljevanje, za vse, kar mi On daje, tudi za težje trenutke, preizkušnje …

p. Damjan Tikvič OFMConv p. Damjan Tikvič OFMConv

p. Damjan Tikvič OFMConv

 

Jure Babnik, salezijanec

Print Email

V župniji so molili zame

Jure Babnik, salezijanecKako me je Bog poklical? Bil sem ministrant in član mladinske skupine v župniji Litija.

Kaj pa če tudi mene Bog kliče?
Poleg molitve, ki je izprosila in gradila moj duhovni poklic, so zanj pomembni nekateri ljudje, ki sem jih srečal. V srednji šoli sem začel obiskovati duhovne vaje, ki jih je v samostanu Stična vodil g. France Dular. Videlo se je, da mu njegova duhovniška služba veliko pomeni. Rad je govoril o Bogu, ki je dober, in je vsakemu namenil določen življenjski poklic. Med različnimi poklici je duhovniški in redovniški poklic predstavil kot odličnejši poklic. Sam ne vem natančno, kdaj je bilo, ko sem tudi jaz začel razmišljati: »Kaj pa, če tudi mene Bog kliče, da mu posvetim svoje življenje?« Misel se mi je pojavljala vedno pogosteje. V sebi sem čutil željo, da bi svoje življenje posvetil Bogu in bi tako živel v tesnejšem odnosu z njim. Moja druga življenjska želja in veselje pa je bilo delo z mladimi. Veselilo me, ko sem bil animator na duhovnih vajah, učil ministrante, pomagal drugim pri učenju in organiziral izlete.

Najbolj simpatični so mi bili salezijanci
Želja po posvetitvi življenja Bogu me je spodbudila k branju literature, ki je predstavljala različne redovnike. Najbolj simpatični so mi bili salezijanci. Njihovo poslanstvo je vzgoja mladine, jaz pa sem v sebi čutil veselje do dela z mladimi. Prek duhovnika Ivana Zupana, ki je pomagal v naši župniji, sem navezal stike z njimi. Dobil sem življenjepis sv. Janeza Boska, ustanovitelja reda salezijancev. Navdušil me je in vzel sem si ga za zgled. Navdušili so me tudi posamezni salezijanci, s katerimi sem prišel v stik. Med njimi sem si našel duhovnega voditelja, g. Lojzeta Dobravca. On mi je tudi svetoval in dajal odgovore na vprašanja v zvezi z Božjim klicem. Z njegovo pomočjo sem določene nejasnosti, ki sem jih prej nosil v sebi, hitro razrešil. Po dobrem letu spoznavanja salezijanske družbe in pogovorov z duhovnim voditeljem sem se odločil za vstop v noviciat. To je bil začetek mojega redovnega življenja. Rad sem zahajal v župnišče in tam pomagal pri raznih dejavnostih. Župnik Anton Masnik je vedno in povsod ponavljal: »Molimo, da bi se tudi kdo iz naše župnije odločil za duhovni poklic.« Župnija je namreč po drugi svetovni vojni doživela le eno novo mašo. Njegova zavzetost je bila prepričljiva, zato se nas je deset mladih ob nedeljskih večerih začelo zbirati k molitvi za duhovne poklice. Res smo si izprosili duhovni poklic – izprosili smo ga zame. Naša molitev ni bila osamljena. V župniji je za duhovne poklice molilo in še moli veliko ljudi. Kasneje sem od nekaterih sorodnikov izvedel, da so molili zame.

Hvaležen sem Bogu
Hvaležen sem Bogu za vse, ki so molili in molijo zame. Hvaležen sem za redovno družbo salezijancev, v kateri se čutim uresničenega. Hvaležen sem mu za ljudi, ob katerih sem odkril svoj poklic. Brez njih bi do odločitve za redovništvo prišel veliko kasneje. Lahko bi se celo zgodilo, da bi bil že prestar in bi se mi zdelo prepozno odločati za Bogu posvečeno življenje.
 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda