Marko Rijavec, duhovnik

Kako je, ko te Bog pokliče?

Marko Rijavec, duhovnik Včasih me kdo sprašuje, kako je, ko te Bog pokliče. Gre morda za neko veličastno doživetje? Vsaj v mojem primeru tega ni bilo. Gre za glas, ki ti pri vsakem dejanju neslišno prigovarja na uho. Poklic je slog življenja, ki se začne veliko pred srednjo šolo. To je drobna rastlinica, ki čaka na pravi trenutek, da jo bo zalila voda odločitve. In ta rastlinica raste v srcu vsakogar: ena s cvetom za pravnika, druga za mizarja, spet druga v barvi arhitekta in taka, ki hoče zrasti v očeta ali mater … ali pa tudi taka, ki se razcveti v duhovnika.

Bog posadi seme poklica v mlado srce
Sliši se dokaj preprosto: Bog posadi seme poklica v mlado srce, človek se v nekem trenutku odloči in glej, že imamo nov duhovni poklic v župniji. V resnici pa je odločitev nekaj najtežjega na svetu. Mislim, da ne bom pretiraval, če rečem, da je sedaj še težje stopiti v duhovniške vrste kot pred leti. Pred oči se ti postavljajo velike kariere z zavidljivim finančnim položajem, slava in odmevnost v medijih, lepa hiša z vrtom in hitrim avtomobilom, ti pa to primerjaš z majhno podeželsko župnijo, v kateri morda ne boš imel zagotovljenih osnovnih bivalnih pogojev in ne boš mogel niti pomisliti na kakšen dopust!... Dilema je velika in morda se v tem izgubi kar nekaj poklicev, ki jih premami materialno dobro preskrbljeno življenje. Je pa to tudi preizkusni kamen, na katerem se prečisti ena najtežjih odločitev v življenju.

Bil sem kot drugi otroci
Moje otroštvo ni bilo nič posebnega. Bil sem kot drugi otroci, vsi smo uganjali neumnosti. Nismo pa se izognili naši nedeljski stalnici, sveti maši. Prevzeli smo vloge mašnika, ministrantov in vernega ljudstva. Pa naj še kdo reče, da igra ni odraz otroških hrepenenj! Želja po duhovništvu, ki mi je bila v verni družini po tihem že vnaprej podarjena, je počasi rasla in iz trmastega otroka sem počasi z njo zrasel tudi sam. Prišel je zakrament svete birme in z njim darovi. Eden od njih je nosil tudi odločitev, ki sem se je začel zavedati in z njo živeti. Preprosto se mi je zdelo: Hočem biti duhovnik. Toda poznal sem le tisto plat duhovnika, ki sem jo videl v cerkvi pri oltarju in pri verouku. Srednja šola je odločitev počasi očiščevala in prišel sem do prvih dvomov. Je to res poklic, ki me bo osrečeval? Ali pa je moja prihodnost v družini, s poklicem slavista ali igralca, morda novinarja? Nisem vedel, kam naj se obrnem. Po kateri poti bi najbolje služil Bogu in narodu? Nisem se odločil vse do zadnjega dne. Potem pa me je tiho občutje v srcu spomnilo na otroške želje po duhovništvu. Je bil to Božji klic? Ta drobna misel?… Zapisal sem: Teološka fakulteta.

Boj se v bogoslovju šele prav začenja
Toda v bogoslovju še ni bilo konec boja; tu se šele prav začenja. Spoznaš še mnoge druge plati poklica škofijskega duhovnika, opazuješ in se preizkušaš, kako sprejemaš žrtve in kakšna je povezanost s Cerkvijo. In ko sedaj kot duhovnik koprske škofije gledam na svojo kratko prehojeno pot, si večkrat postavljam vprašanje, kaj me je privedlo, do tega, da sem stopil v pripravo za ta poklic. Največkrat pridem do sklepa, da je za to najbolj zaslužna molitev mojih staršev in župnika, ki jo je pospremil še izreden zgled. Sam sem tudi kot otrok in mladostnik molil, a najbolj pogosto ne iz lastnega veselja. Šele sedaj se zavedam moči in potrebnosti tega dejanja. Zato se moram Bogu najbolj zahvaliti za molitve, ki so prihajale iz src prej omenjenih, pa tudi mojih starih staršev, ki so že pokojni. Verjamem, da so veliko prispevali k temu, da sem zaslišal Božji klic.

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda