Dragan Adam, duhovnik

Bog mi je razširil srce  

Dragan Adam, duhovnik Rojen sem v Logatcu, v družini, v kateri je imela mama globoko vero, oče pa jo je med drugo svetovno vojno zakopal čisto na dno svojega srca. Mama naju je z bratom vzgajala v veri, čeprav ji ni bilo lahko, saj ji je oče stalno nasprotoval.

Posebna milost v mojem življenju je bil moj prijatelj France, ki je tudi duhovnik. Po smrti svoje matere sem bil v njihovi družini kakor doma in pil sem globoko vero, ki je vladala na tem domu. Prav ta prijatelj me je pri petnajstih ali šestnajstih letih povabil, naj grem na obisk k župniku. Tedaj sem začutil nekaj zelo lepega in sem začel hoditi na “sestanke za fante”, ki jih je imel ob nedeljah pred večernicami naš župnik. Tukaj se je začel poglabljati moj odnos z Bogom. Začel sem redno hoditi k maši in se vključil v življenje župnije. V župniji sem se vedno bolj počutil doma. Privlačevalo me je Sveto pismo, Jezusova navzočnost v cerkvi (imel sem ključ, da sem šel lahko zvečer na obisk k Jezusu), pa tudi v ljudeh, ki so potrebovali pomoč. Skušal sem jim po svojih močeh pomagati. Boga in njegovo ljubezen sem čutil povsod v vsakdanjem življenju.

Vedno močneje se je oglašal klic po Bogu
Po maturi klica za duhovništvo sploh še ni bilo, zato sem šel študirat jezike. Vedno močneje pa se je oglašal klic po Bogu. Srečeval sem se z mladimi pri frančiškanih, šel večkrat na duhovne vaje in skušal pomagati potrebnim. Imel sem reden stik z domačim župnikom, hkrati pa tudi z jezuiti, ki so v naši župniji imeli misijon. Tudi ti so mi veliko pomagali pri odkrivanju Boga. Nekoč sem prišel k župniku na pogovor, pa mi je čisto preprosto rekel: »Zdi se mi, da bi bil ti dober duhovnik.« Najprej sem misel zavračal, potem pa me je vedno bolj prevzemalo spoznanje: »Če se poročim, bom lahko večinoma skrbel samo za svojo družino.« In zdelo se mi je, da mi to ni dovolj. Želel sem več.

Prišlo je jasno spoznanje in odločitev
Odločilni trenutki pa so bili v letu, ko je imel prijatelj novo mašo. Pri pripravah sem se poškodoval in bil sem dva meseca v bolnišnici. Tam sem veliko bral, razmišljal, študiral in vsak dan prejemal obhajilo; nosil mi ga je prijatelj, tedaj že diakon. In prišlo je jasno spoznanje in odločitev: »Grem v semenišče.« Klic je bil tako jasen in tako močan, da sem zdržal tudi, ko mi je oče rekel, da ne bom smel več domov, če bom naredil ta korak. Toda vztrajal sem. Razumel sem, da je treba ljubiti Jezusa bolj kakor očeta in mater.

V bogoslovju
V bogoslovju sem začel odkrivati globlje duhovno življenje in se trudil, da bi moja ljubezen do Boga in bližnjega rasla. Posebna milost zame je bila, ko sem spoznal gibanje Marijino delo. Odkril sem Jezusovo poslednjo željo »da bi bili vsi eno«, in pot, ki omogoča njeno uresničitev, to je Jezus, ki na križu doživlja najhujšo zapuščenost, a vendar vztraja v ljubezni: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Z novo ljubeznijo sem stregel svojemu očetu, saj sem se zavedal, da ga lahko spremeni samo Jezus. Ob koncu svojega življenja je našel Boga: prejel je vse zakramente in zato je bilo tudi slovo od njega pravo praznovanje.

Bogu sem neizmerno hvaležen, da me je poklical, hkrati pa mi dal spoznati, da je njegova ljubezen neizmerna in objema vse ljudi. Našel sem tudi družino: duhovnike, s katerimi skušam deliti vse in skupaj potujemo proti novemu nebu in novi zemlji.

Dragan Adam, duhovnik  

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda