Damjan Mlinarič, duhovnik

Print Email

Molite zame, da bom svet duhovnik

Damjan Mlinarič, duhovnik Sem Damjan Mlinarič, rojen leta 1981 na Ptuju. Trenutno služim kot kaplan v župniji Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Rodil sem se mami Jelki in očetu Ivanu. Imam tudi sestro Matejo. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval v domačem kraju, nato pa sem se vpisal na fakulteto za računalništvo in informatiko v Mariboru.

Ker nisem bil vzgojen v veri, sem se velikokrat spraševal o smislu življenja. Tega globljega smisla nisem imel. Nisem vedel, zakaj živim, od kod je svet in kam grem. Živel sem za ta trenutek, za užitek, za ta svet, a počasi je postajalo vse skupaj vedno bolj prazno in pusto. Na srečo pa je v mojem življenju ravno v pravem trenutku prišlo do preobrata, ko je jeseni leta 2003 mene in še mojega prijatelja Damirja Džuro Vertuš povabil na Ložnico k duhovniku Zoranu Kodeli. Tam sem spoznal, da me Bog ljubi (in to čisto konkretno, ne samo teoretično), da mi odpušča moje grehe in da je dal zame življenje, da je zame plačal ceno. Ugotovil sem, da si odrešenja ne morem zaslužiti. To je bilo zame res nekaj pretresljivega in doživetega in od takrat moje življenje ni bilo nikoli več takšno kot prej.

Najprej sem začel prebirati knjigo avtorja Emilliena Tardifa Jezus me je poklical za svojo pričo. Kmalu pa sem začel brati tudi Sveto Pismo, moliti (to sam začutil kot potrebo, in ne kot prisilo), se učiti osnovnih molitvic, in že kmalu sem se začel pripravljati na katehumenat – uvajanje odraslih v krščansko življenje. Pri tem mi je veliko pomagala molitvena skupina, ki se je prav v tistem času osnovala na Ptuju. Ta mi je dajala moč, da sem lahko potem živel svoje krščansko življenje. Kmalu sem spoznal tudi skupino mladih Jezusova straža, ki mi je bila velika opora pri moji hoji za Kristusom. Na velikonočno vigilijo sem tako bil krščen v cerkvi sv. Jurija na Ptuju in prejel sveto obhajilo. To je bilo res nekaj posebnega in globokega. Takoj zatem smo odšli tudi v Medjugorje, kjer sem na poseben način doživel Marijino bližino in to, da me ona spremlja na moji poti. Takrat sem dobil tudi posebno veselje do molitve rožnega venca.

Vedno bolj pa je gorela v meni želja, da bi spoznal, kaj Bog želi od mene, kaj naj delam na tem svetu. In počasi, korak za korakom, mi je Bog po ljudeh, po Svetem pismu, po duhovniku, po raznih drugih znamenjih pokazal, da želi, da grem na pot posvečenega življenja. V tem času sem prejel še zakrament sv. birme ter počasi začel hoditi k maši ne samo ob nedeljah, ampak tudi večkrat med tednom. Nekako sem začel prepoznavati, da če sprejmem načrt, ki ga ima Bog zame, bom najbolj srečen, najbolj blagoslovljen sam in da bom hkrati lahko tako največ storil tudi za druge ljudi. Tako sem vedno bolj hrepenel in vse jasneje sem videl, da je moja pot ta, da grem v bogoslovje. Seveda so se ob tem pojavljale tudi težave in preizkušnje, vendar sem na srečo imel kar nekaj prijateljev, ki so mi stali ob strani in mi pomagali.

Tako so tudi vsa ta leta bogoslovja res bila izredno bogata, veliko sem se naučil, veliko prejel in sem res Bogu hvaležen za vse, kar dela v mojem življenju. Lahko samo potrdim Jezusove besede: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 7, 7-8).

Iskreno vas prosim, da molite zame, da bi res služil ljudem v vsej polnosti, da bom res  svet duhovnik.

 

Matej Nastran, duhovnik

Print Email

Aha, saj to si TI!

Matej Nastran, duhovnik Tako rečemo o nekom, ki ga samo slišimo, pa ga samo po glasu ne prepoznamo takoj. Naj tudi jaz nekoliko odstrnem svoj obraz.

Otroško tekanje

Leta 1980 se je začela moja življenjska pot. Ime mi je Matej Nastran in sem otroštvo preživljal na kmetiji, v šoli, kar dobršen del pa tudi v župnijski cerkvi v Cerkljah na Gorenjskem, saj sem bil dolgoletni ministrant. Čas je tekel in moje otroško tekanje se je spremenilo v tek in hojo mladega fanta. Otroška vera mi je postala premajhna in čutil sem potrebo, da jo zamenjam za kaj primernejšega. Na mojo veliko srečo sem še naprej bil vključen v župnijo, kot ministrant, pa tudi kot redni obiskovalec mladinskih srečanj.

Ali ima to še kaj veze z menoj
Po končani strojni šoli sem se odpravil na služenje vojaškega roka. V času ločenosti od doma in domačega okolja sem oblikoval in postavljal lastni odnos do vere in življenja. Ali je to, kar sem doživljal doma, v cerkvi … ali ima to še kaj veze z menoj in mojo prihodnostjo ali ne več? Na svoje veliko presenečenje sem ugotovil, da mi vera in Cerkev presenetljivo veliko pomeni. Moja molitev se je spremenila. Ni bila več neko recitiranje, ampak je vse bolj postajala podobna pogovoru. Po končani vojaški službi sem se zaposlil.

Dve izkušnji
Prišel je čas za resen postanek in premislek: 'Kam naprej? Je to prava smer, ki odgovarja na moje hrepenenje in dosedanje življenje?' Vključil sem se v skupino Samuel in s pomočjo Svetega Pisma odkrival kaj je Božji predlog za mojo življenje. Tudi skupina Abram mi je bila opora in osvežilo. Dve spoznanji oz. izkušnji sta bili odločilni za moje nadaljnje življenje. Prva: Da je Jezus ŽIV! Da ni samo neka oseba iz zgodovinskih učbenikov ali nek zgled iz preteklosti! Živ je! Druga izkušnja pa je bila: Bogu ni vseeno zame! Ima me rad! Ta živi Jezus ni živel nekje daleč, ampak se je zanimal zame, me čakal, sporočal svoje želje, me opominjal ali pa molčal in mi pustil, da sem tudi sam kaj premaknil. Te dve stvari sta mi preobrnili versko življenje. Srečal sem se z Jezusom v vsakdanjiku in moj presenečen odziv je bil: Aha, saj to si TI!

Kaj želiš, da storim?
Vse bolj sem odkrival, da je bil Bog vseskozi močno prisoten v mojem življenju in da je bil še kako dejaven. Postajalo mi je jasno, da je on rdeča nit mojega življenja! In vprašal sem ga: 'Kaj želiš, da storim?' Molk. In potem tihi namig. 'Tudi drugim želim biti blizu!' Ja, dati naprej! Vse kar sem prejel in doživel, to se čutim zavezan posredovati tudi drugim. V času semenišča je moje prijateljstvo z Jezusom začelo preraščati v ljubezen. K temu so največ pripomogle razne težave, stiske in naloge, ki so mi dokazovale Njegovo zvestobo in sprejemanje in v meni večale željo po trajnem odnosu z Njim. Sedaj ko sem duhovnik se to moje gledanje ni nič spremenilo, ampak še bolj utrdilo. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, želim biti … in to povedati tudi tebi. Da bi tudi ti morda nekoč rekel: Aha, saj to si TI! In se odpravil po poti, ki ti jo On predlaga … Kakšno? To ve On! Jaz vem, da vodi v srečo.

 

Marko Rijavec, duhovnik

Print Email

Kako je, ko te Bog pokliče?

Marko Rijavec, duhovnik Včasih me kdo sprašuje, kako je, ko te Bog pokliče. Gre morda za neko veličastno doživetje? Vsaj v mojem primeru tega ni bilo. Gre za glas, ki ti pri vsakem dejanju neslišno prigovarja na uho. Poklic je slog življenja, ki se začne veliko pred srednjo šolo. To je drobna rastlinica, ki čaka na pravi trenutek, da jo bo zalila voda odločitve. In ta rastlinica raste v srcu vsakogar: ena s cvetom za pravnika, druga za mizarja, spet druga v barvi arhitekta in taka, ki hoče zrasti v očeta ali mater … ali pa tudi taka, ki se razcveti v duhovnika.

Bog posadi seme poklica v mlado srce
Sliši se dokaj preprosto: Bog posadi seme poklica v mlado srce, človek se v nekem trenutku odloči in glej, že imamo nov duhovni poklic v župniji. V resnici pa je odločitev nekaj najtežjega na svetu. Mislim, da ne bom pretiraval, če rečem, da je sedaj še težje stopiti v duhovniške vrste kot pred leti. Pred oči se ti postavljajo velike kariere z zavidljivim finančnim položajem, slava in odmevnost v medijih, lepa hiša z vrtom in hitrim avtomobilom, ti pa to primerjaš z majhno podeželsko župnijo, v kateri morda ne boš imel zagotovljenih osnovnih bivalnih pogojev in ne boš mogel niti pomisliti na kakšen dopust!... Dilema je velika in morda se v tem izgubi kar nekaj poklicev, ki jih premami materialno dobro preskrbljeno življenje. Je pa to tudi preizkusni kamen, na katerem se prečisti ena najtežjih odločitev v življenju.

Bil sem kot drugi otroci
Moje otroštvo ni bilo nič posebnega. Bil sem kot drugi otroci, vsi smo uganjali neumnosti. Nismo pa se izognili naši nedeljski stalnici, sveti maši. Prevzeli smo vloge mašnika, ministrantov in vernega ljudstva. Pa naj še kdo reče, da igra ni odraz otroških hrepenenj! Želja po duhovništvu, ki mi je bila v verni družini po tihem že vnaprej podarjena, je počasi rasla in iz trmastega otroka sem počasi z njo zrasel tudi sam. Prišel je zakrament svete birme in z njim darovi. Eden od njih je nosil tudi odločitev, ki sem se je začel zavedati in z njo živeti. Preprosto se mi je zdelo: Hočem biti duhovnik. Toda poznal sem le tisto plat duhovnika, ki sem jo videl v cerkvi pri oltarju in pri verouku. Srednja šola je odločitev počasi očiščevala in prišel sem do prvih dvomov. Je to res poklic, ki me bo osrečeval? Ali pa je moja prihodnost v družini, s poklicem slavista ali igralca, morda novinarja? Nisem vedel, kam naj se obrnem. Po kateri poti bi najbolje služil Bogu in narodu? Nisem se odločil vse do zadnjega dne. Potem pa me je tiho občutje v srcu spomnilo na otroške želje po duhovništvu. Je bil to Božji klic? Ta drobna misel?… Zapisal sem: Teološka fakulteta.

Boj se v bogoslovju šele prav začenja
Toda v bogoslovju še ni bilo konec boja; tu se šele prav začenja. Spoznaš še mnoge druge plati poklica škofijskega duhovnika, opazuješ in se preizkušaš, kako sprejemaš žrtve in kakšna je povezanost s Cerkvijo. In ko sedaj kot duhovnik koprske škofije gledam na svojo kratko prehojeno pot, si večkrat postavljam vprašanje, kaj me je privedlo, do tega, da sem stopil v pripravo za ta poklic. Največkrat pridem do sklepa, da je za to najbolj zaslužna molitev mojih staršev in župnika, ki jo je pospremil še izreden zgled. Sam sem tudi kot otrok in mladostnik molil, a najbolj pogosto ne iz lastnega veselja. Šele sedaj se zavedam moči in potrebnosti tega dejanja. Zato se moram Bogu najbolj zahvaliti za molitve, ki so prihajale iz src prej omenjenih, pa tudi mojih starih staršev, ki so že pokojni. Verjamem, da so veliko prispevali k temu, da sem zaslišal Božji klic.

 

 

Danijel Lasbaher, duhovnik

Print Email

Gospod, pokaži mi pot, po kateri naj hodim.

Danijel Lasbaher, duhovnikPreden bom razkril nekaj utrinkov iz svojega življenja, naj se na kratko predstavim. Sem Danijel, doma iz okolice Gornje Radgone. Duhovnik sem že šesto leto. Dve leti sem bil kaplan v župniji Maribor – Pobrežje, sedaj pa četrto leto službujem na mariborski nadškofiji kot škofijski tajnik.

Ko se danes oziram na prehojeno življenjsko pot in se sprašujem, kje je bil tisti trenutek, ko sem zaslišal Gospodov klic, ugotavljam, da so bili to čisto preprosti, na prvi pogled nepomembni dogodki, ki so pozneje v mojem življenju odigrali pomembno vlogo. Lahko bi jih primerjal markacijam, ki so mi kazale pot in usmerjale moj življenjski korak na pot duhovništva. Pričujoči sestavek bi bil predolg, če bi se hotel zaustaviti ob vseh markacijah. Med množico markacij so nekatere, ki bolj izstopajo, ki bolj žarijo; ob teh se bom ustavil.

Izhajam iz povprečno verne družine. Največjo skrb za versko življenje v naši družini je imela sedaj že pokojna babica. Bila je globoko verna žena in prava animatorka za družinsko molitev ter redni obisk nedeljskih svetih maš. S svojo pokončno držo kristjanke je vse družinske člane spodbujala h krščanskemu življenju in skrbela, da vera v naši družini ni zamrla. Danes sem prepričan, da je bila ona prvi kažipot, ki me je usmeril k hoji po poti vere in duhovništva.

Drugi pomemben kažipot v mojem življenju so bili duhovniki, ki so delovali v radgonski župniji. Spomnim se nekdanjega, sedaj že pokojnega župnika in dekana Franca Puncerja in njegovih kaplanov; kako radi in redno so obiskovali družine po župnijah in velikokrat obiskali tudi našo družino! Eden od tovrstnih obiskov mi je ostal na poseben način v spominu. Na dvorišče je zapeljal avto. »Joj, župnik je!« je vzkliknil nekdo od domačih. Zbrali smo se okrog domače mize in kramljali v prijetnem vzdušju. Tudi otroci smo morali za nekaj časa pustiti ob strani otroške obveznosti in se pridružiti omizju. O čem so tekli pogovori, se ne spomnim. Spomnim se le, da sem takoj po obisku stekel k domači češnji. Bil je junij, čas zrelih češenj. Kot običajno sem tudi tokrat splezal na drevo in si kar z drevesa postregel s češnjami. Škorci, ki so jo ves čas pridno skubili, so se vsaj tokrat za nekaj časa umaknili. Med tem, ko sem plezal po drevesu in iskal veje z največ in najlepšimi češnjami, so mi po glavi rojile nevsakdanje misli. Razmišljal sem o duhovnikih. Tako veličastna in lepa se mi je zdela njihova služba! Pa saj ne vem prav, zakaj sem jo tako občudoval, toda v meni se je porodila tiha želja ali prva simpatija, da bi bil tudi sam duhovnik. Spomnim se zbeganih misli v glavi, saj mi takrat še niti približno ni bilo jasno, kako sploh lahko nekdo postane duhovnik.

Še enega dogodka v povezavi z duhovniki se spominjam iz otroških dni. Sosednja radenska župnija je dobila novo cerkev, posvečeno slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu. Nekega dne, verjetno je bilo nedeljsko popoldne, smo se v krogu družine z avtom odpravili pogledat novo radensko cerkev. Bila je drugačna, moderna, za moje dotedanje predstave o cerkvah nenavadna. Še posebej sem se čudil zvoniku, ki ni imel strehe; zvonik radgonske cerkve pa je imel tako mogočno streho s križem na vrhu. Vstopili smo v cerkev in si jo ogledovali. Med občudovanjem nenavadne arhitekture je vstopil v cerkev neki duhovnik. Ali je bil to radenski župnik ali kaplan, tega se več ne spomnim. Prijazno nas je ogovoril in vprašal, od kod prihajamo. Med pogovorom je pozornost usmeril tudi name in na mojega tri leta starejšega brata. »Joj, od vaju bi pa lahko eden postal duhovnik,« naju je ogovoril in nadaljeval: »Ali obljubita, da bo eden duhovnik?« Midva sva seveda junaško obljubila. Zunaj cerkve pa sva drug drugega prepričevala: »Jaz ne bom, ti boš!« Verbalni dvoboj sva prepustila prihodnosti in kot kaže je spolnitev obljube padla na mlajšega.

Ko govorim o duhovnikih, ki so mi bili pomemben kažipot v življenju, ne morem mimo župnika Andreja Zrima in njegovih kaplanov. Andrej Zrim je zavzel mesto župnika potem, ko se je dotedanji župnik in dekan Franc Puncer umaknil in stopil v pokoj. Čeprav so menjave duhovnikov neprijetne, sem se novega župnika in kaplana hitro navadil in ju sprejel. Bil sem v šestem razredu in sem redno ministriral pri nedeljskih svetih mašah, včasih pa tudi med tednom. Župnik me je imel priložnost dobro spoznati, saj me je od šestega do osmega razreda učil verouk; videvala sva se pri mašah pa tudi takrat, ko sem večkrat tedensko hodil na kor vadit orgle.

Osnovna šola se je bližala h koncu. Treba se je bilo odločiti, kam naprej. Župnik me je vabil, naj vstopim v Slomškovo dijaško semenišče v Mariboru, meni pa ni bilo preveč do tega. Ko pa mu je uspelo nagovoriti za semenišče mojega najboljšega prijatelja, sem šel z malo več poguma tudi jaz. Ob vstopu v malo semenišče sem si pri sebi mislil: »Tukaj notri so sami svetniki, jaz bom verjetno med njimi največji huligan.« Ta predstava se je kmalu razblinila. Fantje, ki so bivali v semenišču, niso bili pretirano bolj pobožni od mene in prav tako so znali kakšno ušpičiti. Še posebej so si radi privoščili nas »fazane«; tako so namreč klicali prvo letnike.

Obdobje srednješolskih dni in bivanje v malem semenišču so bila najlepša leta. Nastale so nove prijateljske vezi. Vedno bolj pa se je v meni utrjevala tudi prijateljska vez z Bogom. Ko sem se v mislih in notranji fantaziji oziral v prihodnost in gledal sebe, enkrat v vlogi družinskega očeta, drugič v vlogi duhovnika, sem imel občutek, da mi je slednja bolj pisana na kožo. Kljub temu je bilo v meni kar nekaj negotovosti. Notranji nemiri in boji so se umirili, ko sem si rekel: »V bogoslovje grem«! Te moje odločitve je bila nad vse vesela moja babica, čeprav tega navzven ni nikoli pretirano kazala. Raje je zame molila s prošnjo k Bogu, da bi vztrajal na začeti poti.

Bogoslovska leta so bila polna raznoraznih doživetij, vzponov in padcev. Ob vodstvu, predvsem pa ob sobratih bogoslovcih sem se brusil in oblikoval v to kar danes sem. Pri oblikovanju samopodobe in duhovni rasti mi je zvesto stal ob strani spiritual France Zupančič, ki je bil hkrati tudi moj duhovni voditelj. Na njem sem občudoval vedrega duha, življenjsko preprostost in veselje. Še danes ga vidim pred očmi, kako je večkrat stisnil pesti, se nasmejal in dejal: »Kar korajžno naprej!«

Šest let bivanja v bogoslovju se sliši kar veliko, minejo pa zelo hitro. Ko se je bivanje v bogoslovju krepko prevesilo v drugo polovico, so se v moji notranjosti spet pojavili dvomi. Ali je res to tista pot, ki si jo želim, ali ne bi raje poskusil kaj drugega? Ali sem res že pripravljen? Takšne in podobne misli so mi rojile po glavi. Obrniti se tik pod vrhom? To pa že ne! To bi bilo slabo! »Gospod s tolikimi znamenji si me spremljal, tolikokrat potrdil, da sem na pravi poti, sedaj sem tukaj. Tvoj sem. V meni je želja, da bi izpolnil tvojo voljo. Še vedno sem poln slabosti, upam, da si boš mogel z menoj kaj pomagati.« Predal sem se Božjim rokam.

Ko sedaj gledam na prehojeno pot, na številne velike in majhne korake, opažam, da sem jih delal bolj z zaupanjem kot pa z vedenjem, da hodim po pravi poti. Če bi čakal na trenutek, ko bom sto odstotno prepričan, da hodim po pravi poti, bi verjetno čakal še danes. Če človek tvega in nadaljuje pot se sicer lahko zgodi, da krene po napačni poti, če okleva na mestu, pa ne pride nikamor. Kaj je boljše, hoditi in nekam priti, ali na mestu stati in cepetati?

Šest let duhovniškega življenja je že za menoj. Če bi moral danes odgovoriti na vprašanje, ali sem se odločil za pravo pot, bi odgovoril, da sem vesel svoje odločitve. Ni vse idealno in ne upam reči, da sem idealen duhovnik. Tudi sedaj se soočam s svetlimi in temnimi dnevi, s trenutki, ko se mi zdi, da že »držim Boga za brado«, in so trenutki, ko sem popolnoma na tleh. Kar se mi danes zdi najpomembnejše, je, da vse, kar sem, vsak dan znova izročam Bogu in obnavljam zvestobo, ki sem jo obljubil.

V primerjavi z drugimi poklici imam srečo, da je moj šef Bog, ki zna tudi s slabimi delavci dobro delati.

 

Peter Leskovar, duhovnik

Print Email

Lepota Božje milosti je premagala omamno vonjavo posvetnosti

Peter Leskovar, duhovnik Po skoraj dveh desetletjih duhovništva se sprašujem: Kaj mi pomeni zakrament mašniškega posvečenja? Vedno bolj jasno vidim, da je prav Jezusova bližina in Njegova milost tista, ki daje krhkosti mojega življenja okus večnosti in blago vonjavo.

Otroška leta

Rodil sem se na srednje veliki kmetiji, v srednje veliki družini. Že doma je bilo nekaj dogodkov, ki so vplivali na mojo življenjsko odločitev. Marsikdo bi mojim staršem očital prestrogo vzgojo. Zaradi obilnega dela in težkega preživljanja je bila skoraj nujna. Delo pred šolo, pouk in verouk, delo na polju (kmetiji) in zvečer še malo učenja. Kljub temu, da je bilo za učenje malo časa, sem šolo izdeloval z lahkoto. Izhodišča za kariero in dobro službo so bila idealna. Prepričan, da mi je bila dana obilna milost, da nisem bil trmast in preveč kljubovalen. Svoje je dodal »pedagoški« strah: šiba in resni opomini. Največ pa je dodala redna in nadvse zvesta vsakdanja molitev in obisk svete maše.

V srednji šoli

S to popotnico in velikim veseljem za učenje sem se podal v srednjo šolo. V novo okolje, v veliko mesto. Novi sošolci in sošolke, nove vezi, nove skušnjave. Bolj privlačne kakor v osnovni šoli. Veliko je bilo stvari, ki jih nisem poznal. Oni so se čudili, jaz pa tudi. Kasneje sem spoznal, da je bilo v tem izredno veliko Božje milosti. Modri vzgojitelji in mnogotere molitve premnogih dobrih ljudi so obvarovali moje oči in srce.

Kakšna spokojnost in veselje...

Gimnazijskim letom je sledilo obdobje služenja vojaškega roka. Malo več kot leto dni »šole« življenja, v katero so spadala poniževanja, mnogo preklinjanja in posmeh. Sredi vrtinca otožnosti in poniževanj zaradi teološke fakultete, na katero sem se že prej vpisal, je toliko bolj zažarela lepota prijateljskih vezi iz gimnazijskih let. Tudi tokrat se je v krhkost telesa naselila milost. Tako zelo velika, da sem se po zaključku vojaškega obdobja z veseljem podal na Teološko fakulteto, kjer so me že čakali z odprtimi rokami, ne le vodstvo, ampak tudi res dobri sošolci. Kakšna spokojnost in veselje, ko prideš med »svoje«. Ni čudno, da so leta na fakulteti in v bogoslovju minila izredno hitro. Mir in blagodejnost semeniških zidov je nekoliko motila izzivalnost prijateljstva in »zveze s tem svetom«. A tudi tokrat je lepota Božje milosti premagala omamno vonjavo "uživaželjnosti". In nato kaplanska leta na veliki župniji. Vzorno razumevanje z župnikom, podeljevanje zakramentov, verouk, mladinska srečanja in pogosto srečevanje s starejšimi, so se hitro prelila v leta, ko sem postal samostojni župnik na srednje veliki župniji. In eden najlepših dogodkov v tem času je bila še bratova odločitev za duhovniški poklic.

Vedno bolj mi je jasno, da je moje duhovništvo velik Božji dar

Priznam, da sem za izzive tega sveta zelo dojemljiv. Obenem odkrivam, da je v ozadju moje odločitve in duhovniškega poslanstva eno samo veliko Očetovo usmiljenje, ki ga podpira mnogo znanih in neznanih molivcev. Vidim in vem, da bom moral osebno še več narediti za čim večjo povezanost z Bogom. Z vedno večjo pozornostjo in veseljem molim, berem Božjo besedo, doživljam sveto mašo… Naučil sem se vsaj tega, da ne smem nikogar obtoževati, ker sem sam globoko spoznal, kako divje so sile »tega sveta« in kako neizmerna je Božja milost, ki me je ohranila, da sem to, kar sem.
Peter Leskovar, duhovnik
Peter Leskovar, duhovnik
 

More Articles...

  1. Dragan Adam, duhovnik

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Božja beseda