Lepoto in skrivnost diakonske službe opisuje Cerkveni dokument 106 z naslovom »Stalni diakoni«. Stalni diakon je poklican k služenju. V besedi »služenje« je skrita specifična teološka identiteta diakona. Diakon je deležen lastne cerkvene službe, da se upodobi po Kristusu, ki je postal »diakon«, to je služabnik vseh. Zato je diakon nekdo, ki služi. Danes je potrebno napeti vse sile in ne pustiti, da se katera druga beseda (moč, oblast, kariera) polasti diakonovega srca. V nobeni drugi besedi se ne more spočeti in roditi poklic stalnega diakona, kakor samo v »služenju«. Samo v tej besedi je skrito poslanstvo Jezusa Služabnika.

Ko razmišljamo, kaj pomeni »služenje«, nas nagovarjajo besede Janeza Krstnika, ki je rekel: »Glejte, Jagnje božje«. Služenje ima svoj obraz. To je obraz Jezus v evharistiji. On služi tako, da vsemu človeštvu ponudi samega sebe. Tudi stalni diakon je poklican in poslan na to pot. Diakon je sodelavec škofa in duhovnika in nepogrešljiv pri novi evangelizaciji. V duhovniškem zboru ima svoje mesto. Je »glas vpijočega v puščavi«. Podoben je Janezu Krstniku in ljudi kliče, da naj gredo za Gospodom. Ker je tesno povezan s Kristusom, ne mine dan, da se nebi vprašal: »Kdo je zame Jezus Kristus«? Ker ga misel na Kristusa tolaži in mu vliva mir in zaupanje, lahko vztraja v svojem poslanstvu.

Zakrament svetega reda stalnega diakona spremeni. Po zakramentu se ga dotakne Bog. Zato diakon ne razmišlja »kaj bo od Cerkve dobil«, ampak »kaj bo Cerkvi dal.« Stalni diakon se nenehno sprašuje o tem, kaj bo dal župniji, dekaniji in škofiji v katero je inkardiniran. Gospod mu prihaja naproti po ženi in otrocih, po sosedih, duhovnikih in po drugih ljudeh. Prihaja in diakona vabi naj se ves da na razpolago. To pomeni, da se ne špara v svoji družini (kot mož in oče) in da je na voljo vsem ljudem. Gospod vsak dan diakona uči služiti, kakor je on služil. Poslanstvo stalnega diakona se začne v njegovi družini in se nadaljuje med ljudmi. Tolažbo in potrditev pa stalni diakon dobi ob oltarju v duhovniškem zboru. Diakon zato še zdaleč ni samo strežnik oltarja. Je veliko več. Je najprej mož in oče. Od diakona največ prejema njegova žena, družina, soseska in šele potem oltarna skupnost.

Cerkev, ki nima stalnih diakonov je kot pohabljeno telo. Nima rok, da bi lahko objela vse ljudi in nima nog, da bi lahko vse ljudi obiskala. Če je prva Cerkev imela toliko diakonov, kolikor je bilo ubogih, potem je skrajni čas, da Cerkev v Sloveniji znova razmisli, kako potrebni so ji stalni diakoni. Mogoče nas Gospod s tem, ko pada število bogoslovcev vzgaja, da bi videli, da Cerkev sestavljajo »škof, duhovnik in diakon«. Skrb za duhovne poklice vključuje tudi skrb za stalne diakone. Kako lepo bi bilo, da bi vsaka župnija (ali vsaj dekanija) imela svojega diakona. To ne pomeni, da bodo potem diakoni zamenjali duhovnika. Diakon bo ostal to kar je njemu lastno. Ostal bo zakonski mož, družinski oče in vzgojitelj svojih otrok. Svojo vero bo kazal najprej družini, ženi, otrokom in sosedom. Živel jo bo na delovnem mestu in v svetu. Vero bo živel na ulici, cesti, v tovarni in povsod. Pokazal jo bo tudi duhovnikom! Samo tako se bo začela prenova Cerkve, ki si jo vsi želimo. Nova evangelizacija se ne bo začela v »ovčjih stajah« (po številu vernikov so to skromne oltarne mize) nad katerimi še bdimo duhovniki. Nova evangelizacija se mora začeti »na bojem polju«, kjer so velike množice oddaljenih vernikov in tistih, ki Jezusa še ne poznajo. Samo takrat, ko bodo sredi med njimi tudi stalni diakoni, se bosta končno začela počasi premikati tudi ta dva stebra nove evangelizacije (oddaljeni in neverni), ki jih duhovniki, kljub vsej svoji dobri volji več ne dosežemo. Samo če bomo skupaj stopili (škofje, duhovniki in stalni diakoni) se bodo prebudil speči velikani (to so naše župnije) in duhovniki se potem ne bomo več spraševali ali stalne diakone še potrebujemo in kaj jim bomo dali delati (Sporočila 3/2015,54).

Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli:
»Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo,
ker strežemo pri mizi.
Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož,
ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti,
in določili jih bomo za to službo!
Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.«
Množica je predlog soglasno sprejela.
Izvolili so Štefana,
moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha,
Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája
in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije.
Predstavili so jih apostolom
in ti so med molitvijo položili nanje roke.

(Apd 6, 1-6)

V Cerkvi obstajajo tri stopnje hierarhičnega duhovništva: diakonska, duhovniška in škofovska služba. Skozi zgodovino se je diakonat kot samostojna služba skorajda izgubil in postal le predstopnja duhovniškega posvečenja. Vendar ga tako ne smemo razumeti. Drugi vatikanski koncil je zopet uvedel diakonat kot samostojno in stalno hierarhično stopnjo, da bi sodobna Cerkev postajala vedno bolj podobna cvetočim krščanskim skupnostim prvih stoletij. 

Veliko težo pri vnovični uvedbi stalnega diakonata je imela zahteva, da bi bili služabniki Cerkve bolj in neposredno navzoči ne le v obstoječih pastoralnih strukturah, ampak tudi na različnih civilnih področjih: v družini, šoli, delu itn. Tako je stalni diakonat za poslanstvo Cerkve v današnjem času pomembna obogatitev.

Kaj je služba stalnega diakona?

Diakoni lahko postanejo možje, v celibatu ali poročeni. Krajevni škof jih posveti, da bi v moči zakramenta svetega reda opravljali službo v liturgičnem in pastoralnem življenju, v socialnih in karitativnih dejavnostih. Diakoni pomagajo škofu in duhovnikom na mnogotere načine: pri obhajanju evharistije, deliti smejo zakrament krsta, blagosloviti novoporočenca in poročati, oznanjajo evangelij med mašo in besednim bogoslužjem, pridigajo, vodijo pogrebe in se posvečajo različnim karitativnim dejavnostim. Diakonat se podeli s posebnim izlitjem Duha (posvečenje), ki upodobi prejemnika po Kristusu, Gospodu in služabniku vseh. Na diakone polagajo roke ne za duhovništvo, ampak za strežništvo, to je: ne za obhajanje evharistije, ampak za služenje. Zato je diakon v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa kot služabnika. Njegova naloga je, da bi bil nekak tolmač potreb in želj krščanskih občestev, kakor tudi pospeševatelj službe ali diakonije Cerkve, ki je ena od bistvenih nalog Cerkve. Tako je diakonovo pomembno mesto v socialno-karitativnih dejavnostih ali ustanovah Cerkve. Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako dela diakon skupaj z ljudmi, ki so pogosto neverni in posvečuje poklicno delo, daje krščanski zgled in kaže, da pripada poklicno delo Božjemu načrtu za naše zveličanje.

Večina stalnih diakonov je poročenih in ima svojo družino in tako posvečujejo tudi družinsko življenje. Najprej so služabniki v družini in dajejo zgled krščanske družine. Zaradi svojega položaja večkrat lažje kot župnik pridejo v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi lažje vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo. V svetu je preko 30.000 stalnih diakonov, v Sloveniji od tega le 14. Slovenska Cerkev se tega zaveda in hoče spodbuditi fante in može, da bi razmislili, če jih morda Gospod ne kliče v službo stalnega diakona.

Kdo lahko postane stalni diakon?

Kdor zasliši Božji klic naj ga zaupa župniku in krajevnemu škofu. Kandidat se tako podvrže sodbi Cerkve, ki postavlja kriterije za presojanje poklicanosti. Cerkvena tradicija postavlja naslednje zahteve za posvečenje: »Stopnje svetega reda naj prejmejo samo tisti, ki imajo …neokrnjeno vero, pravi namen, potrebno znanje, so na dobrem glasu, nravno neoporečni, preskušeni v kreposti in imajo druge telesne in duševne lastnosti, ki so primerne za prejem svetega reda.«

Sv. Polikarp iz drugega stoletja pa svetuje: »Tako morajo biti diakoni pred Božjo pravičnostjo brez napak, kot služabniki Boga in Kristusa, ne pa služabniki ljudi; zavzeti; resnično morajo hoditi po poti Gospoda, ki je postal služabnik vseh.« Med človeškimi lastnostmi diakona so: psihična zrelost, sposobnost komuniciranja, čut odgovornosti, marljivost, uravnovešenost in modrost.

Med evangeljskimi krepostmi se naglašajo: molitev, evharistična in marijanska pobožnost ter vdan in izrazit čut za Cerkev.

Pripravniki morajo biti živo povezani s krščansko skupnostjo. Izhajajo lahko iz vseh socialnih slojev in lahko opravljajo poklic, če ta ni v nasprotju z diakonskim stanom. Poleg tega mora biti njihova dejavnost združljiva z obveznostmi, ki jih imajo v času priprave na diakonat.

Za tiste, ki so v mladosti poklicani v diakonsko službo velja pravilo celibata, ki je še posebej primerno za to službo in se mu prostovoljno podvržejo tisti, ki so prejeli karizmo celibata. Tako je diakon popolnoma na razpolago Cerkvi.

Poročeni moški pa smejo postati diakoni z najmanj 35 leti starosti, ki so več let poročeni in je njihov zakon in družina na dobrem glasu. Z njihovo odločitvijo se morajo strinjati tudi žene. Seveda morajo biti utrjeni v krščanskem življenju. Po prejemu svetega reda diakoni, v skladu z izročilom Cerkve ne morejo več skleniti zakona.

Splošne smernice za oblikovanje diakonov je izdala Kongregacija za katoliško vzgojo in Kongregacija za duhovnike, ki nalagata posameznim škofovskim konferencam, da pripravijo nacionalne smernice za oblikovanje stalnih diakonov. Na slovenski ravni  smernice za oblikovanje stalnih diakonov najdete TUKAJ.

Vladimir Bizjak

stalni diakon

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Back to top