Dan PŽ

1. februar 2020 - V cerkvi svetega Jožefa na Studencih v Mariboru smo se zbrali redovniki in redovnice iz vse nadškofije in skupaj z nadškofom metropolitom Alojzijem Cviklom DJ slovesno obhajali že 24. dan posvečenega življenja.

Ob 15. uri je bil najprej molitveni program, v katerem so se prepletale pesmi, molitev psalmov in pričevanja. s. Metoda Šinkovec, ŠSFKK je pričevala, kako so "njene oči videle Zveličarja", in ga prepoznavale, ko je večino svojega življenja stregla bolnim in ostarelim sestram, p. Marjan Kokalj DJ, pa je podelil z nami svojo življenjsko zgodbo, kako ga je Bog iskal in klical, dokler se ni pustil dokončno najti in je izrekel svoj končni "DA" Gospodu v jezuitskem redu.

Uvodnemu molitvenemu bogoslužju je sledila sveta maša, ki jo je daroval g. nadškof.

 Dan PŽ1aHOMILIJA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA DJ

Dan posvečenega življenja, 1.2.2020 – Maribor – sv. Jožef

Geslo: »Moje oči so videle tvoje zveličanje« (Lk 2,30)

Spoštovani sobratje duhovniki, drage redovnice in redovniki, člani ustanov posvečenega življenja in člani družb apostolskega življenja, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se, letos, izjemoma, dan pred praznikom Jezusovega darovanja, ki simbolizira Jezusovo predstavitev v templju, njegovo izročitev Bogu za izpolnjevanje njegove volje.

Gre za praznik, ki so ga v Jeruzalemu obhajali že v 4. stoletju pod imenom »predstavitev«, od 6. stoletja naprej so ga za začeli obhajati v Konstantinoplu pod imenom »srečanje«. Pri nas na zahodu se ta praznik obhaja od 7. stoletja dalje, do nedavnega, pod imenom »Očiščenje Božje Matere Marije«. Ker pa so na ta dan blagoslavljali tudi sveče, se je praznika oprijelo ime »svečnica«.

Danes ta praznik nosi ime »Jezusovo darovanje v templju«. Sveče, ki jih nosimo v rokah, nas ne povežejo samo z Marijo in Jožefom, ki stopata v tempelj, temveč tudi s Simeonom in Ano, ki v templju sprejmeta Božje Dete, kot »luč v razodetje poganom in slavo Izraela«.

Bog, ki je obljubil, da bo sklenil zavezo s svojim ljudstvom, večno prijateljstvo s človeštvom, da bo Emanuel, Bog z nami, sedaj na rokah Marije in Jožefa, prihaja v jeruzalemski tempelj, kraj dolgega in živega pričakovanja Odrešenika.

Najgloblji motiv, zakaj se je Bog naselil med nami, je, da bi nam postal blizu v vsem, kot smo brali v 2. berilu: »Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva!«.

Na ta način je v globini izkusil to, kar mi doživljamo dan za dnem, kajti samo tako nam lahko prihaja naproti, kot pravi starček Simeon: »luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva!«

Evangelij nam predstavi dva starčka, Simeona in Ano, ki sta model pravega učenca, takšnega, kot bi moral biti vsak izmed nas, ne glede na starost ali poslanstvo v katerega nas je postavila Božja previdnost. Takoj sta v Detetu prepoznala Odrešenika.

Evangelist Luka ju predstavi, ker v njih vidi »ostanek« teh, ki so v veri in v zaupanju Boga šli naprej in se niso utrudili v pričakovanju Odrešenika.
Da lahko prepoznamo in sprejmemo Boga, ki se nam razodeva po Jezusu iz Nazareta, je potrebno biti, kot Simeon in Ana. In kaj ju je krasilo?

Prva stvar, ki je podčrtana je vztrajnost v veri in molitvi. Predvsem za Ano smo slišali, da »ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan«. Njeno življenje je ponižno služenje Bogu, prežeto z vero in darovanjem. Na zunaj skrito in neopazno, a veliko pred Bogom.

Tudi Simeon je bil ves prežet z Bogom, »pravičen in bogaboječ« in v njem ni ugasnila vera, da bo Bog poslal Odrešenika, ravno zaradi tega je ob srečanju z Novorojenim lahko zapelo njegovo srce hvalnico, ki jo mi molimo ob izteku vsakega dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so tvoje zveličanje ...« Ko je v rokah držal to Novorojeno Dete, je čutil, da je vse potrjeno in uresničeno, kar je prej on samo upal. Zato se sedaj ne boji več umreti, kajti v rokah drži Luč in Življenje.

Lahko vidimo, kaj pomeni osebno srečanje z Bogom, tisti trenutek, da mojemu življenju čisto nov smisel, odpre nove horizonte in da veri trdnost.

Sveti papež Janez Pavel II. je želel, da na današnji praznik obhajamo tudi dan posvečenega življenja, kajti posvečeno življenje je zaznamovano s popolno posvetitvijo. Vsak kristjan je že pri krstu prejel dar novega življenja, ki je življenje z Bogom in za druge, z drugo besedo pot svetosti.

Bogu posvečeno življenje pomeni, da se po redovnih zaobljubah, celotno in za vedno, izročimo Kristusu.
Geslo letošnjega Dneva posvečenega življenja je: »Moje oči so videle tvoje zveličanje«.
Ob izkušnji Simeona in Ane je tudi vsak izmed nas, ki se je Bogu posvetil, povabljen, da se učimo prepoznavati Boga v našem življenju in svetu. Tu je potrebna vztrajnost in molitev.

Tako kot starček Simeon: molil je in čakal. Ni se naveličal. Nato je napočil dan. Lahko si predstavljamo, kako čudovit je bil ta trenutek, ko je starček Simeon vzel Dete Jezusa v naročje.

Danes se mnogim pot Bogu posvečenega življenja pretežka, kajti polna je negotovosti, pomeni plavati proti toku današnje miselnosti, kjer sem v ospredju jaz, moja sreča in moje imetje in moja kariera. Tako Bogu posvečeno življenje mnogi vidijo, kot ostanek nekega časa, ki izginja pred našimi očmi. To nas lahko dela črnoglede, še posebej, ko gledamo, kako se naše skupnosti manjšajo, kako je vedno manj novih poklicev …

Potrebna je vera in zaupanje. Vsako krizno obdobje je lahko tudi milosten trenutek, da se otresemo vseh naplavin, ki so se nabrale v toku časa in se resnično odpremo Bogu in iščemo in razločujemo, kaj je njegova volja danes in tukaj.

Med nami je dostikrat veliko pesimizma, oziroma občutek nemoči. Vsako leto nas je številčno manj, starejši smo, poklicev ni, kaj narediti s temi velikimi stavbami, ki so bolj breme, kot korist?

Pravi problem je, da iz našega življenja iz življenja naših skupnosti premalo odseva optimizem, veselje in zaupanje.
Če nas je Bog osebno poklical in če zaupamo, da je On tisti, ki je z nami, da hodi z nami, je sredi naših preizkušenj, težav, veselja, vsega, je potrebno je imeti odrte oči in srce, da ga prepoznamo.
Pesimizem ni krščanski. Rodi se iz dejstva, da nismo še osebno začutili božjega ljubkovanja.

Veselje se rodi iz hvaležnosti, da se je Gospod osebno ozrl na nas, nas poklical, nam zaupal poslanstvo.
Simeon, ko je v rokah držal Božje Dete je zapel hvalnico Bogu, ker je dobil potrdilo, da Bog ostaja zvest svoji obljubi.
Simeon je v templju srečal Jezusa v neverjetni podobi dojenčka, tako ga mi pri vsaki sv. maši vidimo in srečujemo pod podobo kruha in vina.
Ko ga bomo danes prejeli, se spomnimo pobožnega starčka. Kakor on ga tudi mi sprejmimo v roke in v naše srce. Prihaja, da nam prinese zveličanje, tolažbo in novo upanje. Ker je Kristus v nas in z nami, lahko zaupamo in verujemo.

Danes se vam želim, drage redovnice in redovniki, zahvaliti za vašo navzočnost v naši nadškofiji. Zahvaliti se vam želim za vaše konkretno pričevanje v duhu vaših karizem, za vaše služenje in molitve.

Na ta dan posvečenega življenja, na ta dan hvaležnosti za vaše nenadomestljivo poslanstvo v Cerkvi, vas želim povabiti, da z veseljem in iskrenostjo še naprej izpolnjujete poslanstvo v polni zvestobi svoji karizmi, kajti Cerkev računa na vas in se še naprej z zaupanjem obrača na vas, da tudi v tem času polnem novih izzivov in nevere, da nas kličete k poglobljenemu odnosu z Bogom, tako posameznikov, kot skupnosti, k večji zavzetosti v naši hoji za Kristusom.

Potem, ko to sami izkušate dan za dnem, to izkušnjo ponudite tudi vsem, ki iščejo smisel svojemu življenju.
Marija nam želi biti blizu, da bi vztrajali in zaupali v Božji načrt, ki ga ima Bog z nami in našimi skupnosti.
Zato naj bo za to naša prošnja: »Marija, naša Mati, svojemu Sinu nas izroči« in ne zapusti nas, in podari nam, da dan za dnem bolj čutimo tvojo materinsko varstvo!
Amen.

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Back to top