Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Na god sv. Alojzij smo se zbrali v cerkvi, ki je edina v Sloveniji posvečena temu svetniku.
Danes želim z vami podeliti pot njegovega odločanja za redovni poklic.
Kot mlad fantič se je Alojzij spraševal, kam ga Bog kliče? Pa mu je mama odgovorila: »Bog ti bo že pokazal pravo pot, če ga boš prisrčno prosil«. Mladi Alojzij je prosil Boga, naj mu da luči. Ko je po navadi vsako nedeljo in vsak praznik prejel sv. obhajilo, je to zanj postalo sonce in vir moči za njegovo življenje. Iz globine srca je prosil Jezusa, naj mu da kakšno znamenje. Z nič manjšo vnemo se je obračal tudi na Mater dobrega sveta, naj mu pokaže, kaj mu je storiti.

Ta molitev ni bila brez uspeha, kajti končno je le prišel do željene gotovosti. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja. Po sv. obhajilu, kot, da sliši Jezusov glas: »Moja volja je, da vstopiš v Družbo Jezusovo«. Te besede so bile, kot svetel plamen, ki je pregnal temo. Nobenega dvoma ni bilo več. Še isto uro je poiskal svojega spovednika in mu razodel, kako je prišel do odločitve. S tem so se težave šele začele. Potrebno je bilo pridobiti očetovo privoljenje. Mladi Alojzij je vedel, da ga čaka še dolga pot. Sam pa si je pri sebi dejal: »To bom izpeljal. Ni več stvari na zemlji, ki me lahko zaustavi, tudi oče ne!«

Šel se je posvetovat z mamo, ki je bila odločitve vesela, a mu tudi takoj povedala, da bo očeta težko prepričal, kajti pravila Družbe Jezusove izključujejo sprejem cerkvenih časti. Na to pa oče ne bo nikoli pristal. Ko je mama omenila namero Alojzija očetu, je ta ostro odreagiral: »To mu bom pomagal izbiti iz glave, pa če bi ga moral pretepsti do smrti. Nikoli ne bom pristal na to. Nikdar! On je moj sin, dedič gradu!«
Potem, ko je oče slišal za Alojzijevo namero, ga je poklical k sebi in dejal: »Kakšne neumnosti slišim o tebi? Rajši te ubijem, kot da te vidim v redovni obleki!« Alojzij je mirno odgovoril.« Oče, ubijte me! Toda od mojega sklepa, da postanem jezuit, me ne boste odvrnili!« Oče se je zasmejal in dejal: »To bomo pa še videli?« Potem pa sina nagnal z besedami: »Zgini mi izpred oči«.

Minili so meseci. Boj med očetom in sinom je še kar trajal. Mami je od časa do časa uspelo očeta malo umiriti, a večjega uspeha ni imela. Oče je pričakoval, da mu bo sorodnik, ki je bil vrhovni predstojnik frančiškanov pomagal spraviti k pameti sina. Pa mu je ta ostro odvrnil, da je potrebno preveriti, če je sinova želja res pravi poklic, »če ga Bog res kliče, da vstopi v Družbo Jezusovo, nimamo nobene pravice, da se temu upiramo«.

Še isti večer se je vrhovni predstojnik frančiškanov srečal z Alojzijem, da preveri njegov poklic. Postavil mu je nešteta vprašanja na katera je Alojzij odgovarjal z veliko jasnostjo in odločnostjo, da je spoznal, da ni nobenega dvoma v pristnost poklica.
Sledil je pogovor vrhovnega predstojnika z očetom in mu povedal, do kakšnega spoznanja je prišel. Oče je dejal, da bi takoj sprejel, če bi izbral red, kjer bi lahko sprejel tudi visoka cerkvena dostojanstva. Oče ni popustil, a sin Alojzij je vztrajal v svoji odločitvi, ki je iz dneva v dan postajala vedno bolj odločitev za katero je bil pripravljen se odpovedati vsemu in se tudi proti volji očeta odpraviti v samostan.
Alojzij je za nekaj časa pobegnil v samostan, da vidi, kako izgleda to življenje v samostanu. A oče je poslal v jezuitski zavod dvornega upravnika, da sina pripelje nazaj domov. Alojzij se je moral vrniti domov.

Oče je svoja sinova poslal k svojemu sorodniku, k dvornemu kralju Filipu v Madrid, da bo Alojzija prevzgojil in ga prepričal, da se odpove svoji odločitvi o redovnem življenju. Sledila je zabava zabavi na katero je vabil najlepša dekleta. Lahko si predstavljamo Alojzija, kako je bil nesrečen v tem okolju. Bivanje v Madridu se je izkazalo, kot utrjevanje Alojzijevega poklica, ne pa odvrnitev od njega. Oče se še ni vdal. Poslal je sina na potovanje po Italiji, ki ni obrodilo željenega sadu. Tudi pridigarji, ki jih je oče najel, niso uspeli prepričati sina v njegovi odločitvi.

Končno je oče poklical sina in ga vprašal: »Kaj misliš napraviti?« Odgovor je bil jasen. »Iti v samostan k jezuitom!« Oče se je razburil. A sin mu je odvrnil, da je v to vedno bolj prepričan. Z vso bolečino, ga je nagnal: »Proč izpred mojih oči, neubogljivi sin!«
Alojzij se je poklonil in zapustil sobo.

Alojzij je zapustil grad in se umaknil na neko družinsko posestvo. Na dvoru nihče ni upal povedati očetu, kje je njegov sin. Ko je oče zvedel, kje je, ga je takoj dal pripeljati domov. Nagnal ga je in zaprl v sobo z naročilom, da ne sme nikogar sprejeti, tudi mame ne. In kaj je delal v sobi? Molil je pred Križanim in se bičal, da je bil ves krvav. Oče je skozi lino videl v kakšnem stanju je sin. Vprašal je sina, zakaj to dela? »Da bi Bog spremenil vaše mišljenje!« Oče ga je prosil naj neha mrcvariti samega sebe. Ubogal je. A bitka še ni bila dobljena. Oče je še vedno mislil, da ga bo odvrnil od duhovnega poklica.

Alojzij pa je spet izginil iz dvora. Tokrat na duhovne vaje k jezuitom. Voditelj duhovnih vaj ga je poslal domov, da se da na razpolago na smrt bolnemu očetu. A očetu je jasno povedal, da lahko z njim naredi kar hoče, a da ga Bog kliče v redovništvo. Prvič je Alojzij opazil očeta, da joče. Rekel mu je: »Vse svoje upe sem postavljal vate. Toda ne želim se več upirati Bogu. Pojdi kamor želiš, dajem ti svoj blagoslov!« Bilo je to 15.8. 1585, na praznik Marijinega vnebovzetja.

Ob odhodu v Družbo Jezusovo iz domačega gradu je dejal: »Vsi me gledate, gospodje, kakor da sem izgubil kakšno kraljestvo, je rekel v šaljivem tonu, pa sem vendar vse dobil. Kaj sem namreč zapustil? Kneževstvo? Pa kaj je to kneževstvo v primerjavi z Božjim kraljestvom? Našel sem najbolj plemenito bogastvo, najbolj dragoceno imetje, najlepše posestvo. Našel sem revščino in svobodo. Zato imate dovolj razloga, da mi v tem odločilnem trenutku čestitate. Ničesar nisem izgubil, samo dobil sem!«

Pot ga je vodila v Rim. Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjen in odpovedovanjem se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. V letu 1591 je v Rimu razsajala kuga, prosil je predstojnike, da sme streči tem bolnikom. Ves bolan in izčrpan je tudi sam postal žrtev te bolezni, kot žrtev ljubezni do bližnjega. S Smrtne postelje je poslal svoji mami ganljivo pismo: »Kar Bog stori, vse prav stori. Če nam jemlje tisto, kar nam je dal, to dela zato, da nas vodi v svoboden pristan in da nam podeli tisto, po čemer hrepenimo. Vse to sem povedal, presvetla, tako naslavlja mamo, da z vso družino sprejmete moj odhod kot dragocen dar in da s svojo molitvijo ostanete ob meni in mi pomagate, da preplovem preko tega morja in da se izkrcam na obali vseh mojih upov.

V trenutkih bolezni in bližajoči se smrti je moč črpal v evharistiji. Sam pravi: Od dneva, ko sem prvič prejel nebeški Kruh pri prvem sv. obhajilu, je bil sonce in središče mojega življenja. Vsak moj dan je bil v njegovi luči, v njegovem odsevu. Po ničemer nisem tako hrepenel, kakor po zedinjenju s Kristusom. Kako sem srečen, da bom kmalu pri njem v večnem obhajilu v nebesih!«
Star 23 let in v 4. letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem, je svojo dušo izročil Bogu.

Že 14 let po smrti ga je papež PIJ V. proglasil za blaženega, za svetnika ga je razglasil Benedikt XIII. leta 1726, tri leta pozneje pa za zavetnika mladine.
Geslo sv. Alojzija je bilo: »Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter pomoč revnim in trpečim.

Naj tudi nam pomaga, da ne bomo našega srca navezovali na dobrine tega sveta ampak želeli in iskali, kako služiti Bogu še posebej v tistih, ki trpijo in so naše pomoči najbolj potrebni. Amen.

Nagovor nadškofa Alojzija Cvikla DJ
na god Sv. Alojzija 2021

 

 

Kontakt

Telefon: 00 386 59 080 310

E-pošta: cdp@nadskofija-maribor.si

Center za duhovne poklice, s. Štefka Klemen, Slomškov trg 19, SI - 2000 Maribor

Center za duhovne poklice je odprt od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 12.30. Dobrodošli!

Back to top